Muzejska razstava Ženska v prizmi zgodovine

Na Prešernov dan je razstave Pokrajinskega muzeja Celje obiskalo približno 1500 obiskovalcev, so sporočili iz muzeja. Dodali so, da je bilo zanimanje za razstavo Ženske zgodbe v Knežjem dvoru izjemno veliko - ljudje so v vrsti čakali tudi do pol ure. To med drugim nakazuje, da je tema pozicije žensk v družbi vedno bolj aktualna in zanima vse generacije, od mladih do starih.

Kneginja, žrtev, kraljica ...

Dvanajst zgodb in dvanajst različnih obdobij, dvanajst različnih predstav in podob ... Vse to se prepleta skozi mitske podobe in realnost, ki v obliki muzejskih predmetov segajo tudi v sedanjost. Zgodbe si sledijo kronološko.

Vse se začne s kneginjo s Kapiteljske njive, žele(z)no damo iz druge polovice 7. stoletja pred našim štetjem. Pokopana je bila v Novem mestu, v osrednjem grobu veličastne gomile s 40 pokopi, kar nakazuje na njen pomembni družbeni položaj. Na njen ugled kaže tudi razkošen nakit, s katerim je bila pokopana. Vse to nakazuje, da je bila najverjetneje začetnica rodu in kako zelo cenjena je bila takrat vloga kneginje in matere.

Železni dami sledi Keltinja iz Brežic iz 3. stoletja pred našim štetjem, ki je bila pokopana ob bojevniku iz skupnosti keltskih Tavriskov. Medtem ko ni mogoče razbrati, kaj je bil razlog sočasnega pokopa, se tukaj poraja vprašanje, zakaj sta bila pokopana sočasno. Epidemija, nesreča ali žrtev? Kelti v Galiji so ob pokopih pomembnih pokojnikov žrtvovali tudi vdovo. Kljub temu pa pravi odgovor verjetno nikoli ne bo znan.

Ženska moč je segla tudi v Kranj. Tukaj so namreč odkrili keramično oljenko in bronast novec, ki pričata o bitki pri Akciju leta 31 pred našim štetjem, ko je slavil Rim, s tem pa sta padla Egipt in njegova veličastna kraljica Kleopatra. Tukaj vidimo žensko kot kraljico, prizor na predmetih pa smeši premagano Kleopatro in njenega ljubimca, rimskega generala Antonija.

Mati, cesarica, princesa ...

Žensko v vlogi žalostne matere pa ponazarja grob s stičišča dveh svetov. O smrti (pre)mladega potomca, zgolj desetletnega otroka priseljene družine, priča alabastrna žara iz Križišča pri Spodnjih Škofijah z njegovimi sežganimi ostanki izpred 2000 let. "Prebivalci vile, bogati lastniki, najverjetneje iz Italije, so okušali trdno usodo kolonistov, kar se je odražalo tudi v visoki umrljivosti otrok," je zapisano na razstavi.

Iz Pirana in zaledja pa iz 2. in 3. stoletja našega štetja prihajajo trije kovanci, dva s podobo cesarice Favstine II., ki je v 30-letnem zakonu z Markom Avrelijem rodila 13 ali 14 otrok. Slovela je po svoji lepoti in veljala za vzorno ženo in mater. Dodelili so ji naziv Avgusta ali Vzvišena. Na tretjem novcu je upodobljena Marcia Otacilia Severa, ki so ji prav tako dodelili častni naziv, o njej pa je znano manj.

Semitska princesa Evropa, po kateri se imenuje naš kontinent, je bila inspiracija v več zgodovinskih obdobjih. Na Ptuju so tako odkrili mozaik z njeno upodobitvijo, ki je pred 1700 leti krasil vilo nekega premožnega meščana. Evropo oziroma njeno ugrabitev so upodobili tudi na poslikavi Viteške dvorane gradu Brežice v času baroka. Njena podoba in mit pričata o širjenju civilizacije z vzhoda in sta aktualna še danes. "Odstira nasilje nad ženskami in priča o neminljivih selitvenih tokovih. Evropa je mati evropskih narodov, vendar tudi ogledalo ksenofobije in rasizma," je zapisano.

Moderna, pogumna, sposobna ...

Kdo je pobožna žena z Rifnika s srebrno iglo v laseh, ki so jo odkrili v kamniti grobnici iz prve polovice 6. stoletja v ruševinah cerkvene veže, ni znano. Tako edinstven pokop nakazuje na to, da je bila zelo častitljiva gospa. "Je bila mučenka, svetnica ali mati enega od visokih cerkvenih dostojanstvenikov? Kaj pa, če je skrivnostna gospa s svojim denarjem le omogočila prenovo cerkve?" se sprašujejo.

Ženska modernega časa pa je upodobljena na krožniku iz obdobja renesanse, ki so ga odkrili v Škofji Loki. Njen status in identiteta nista znana, njena prisotnost pa nakazuje na to, da je bila Škofja Loka takrat visoko razvito moderno mesto. V renesansi so ženske postale samozavestnejše, pisale so pesmi, zgodbe in pisma, nekatere so bile dejavne tudi v politiki.

Razstava seveda ne bila popolna brez pisateljice, novinarke, poliglotke, raziskovalne in svetovne popotnice, Celjanke Alme Karlin. Na svoji poti je presegla vse mogoče meje, še posebno impresivne za 19. in 20. stoletje, ko je živela. "Samosvoja, neuklonljiva, ukaželjna" so besede, ki jo opisujejo na razstavi. Prepotovala je svet in velja za eno največjih popotnic vseh časov. Ob vsem tem je dekonstruirala zakoreninjene ideje o telesnih omejitvah, lastnem spolu, družbenem sloju in nacionalnosti. Zato so njene ideje še vedno sveže in pomembne.

Živimo v času, ko je ideja o tem, katero delo je primerno za žensko in katero ni, še vedno prisotna v konzervativnih okoljih, a hkrati jo izziva in zanika že zgodovina. Ženske so bile že v 19. in 20. stoletju jeklarke. V zgodovino jeklarske industrije so se zapisale mnoge, največkrat kot pomožne delavke iz šibkih socialnih okolij, po drugi svetovni vojni pa se jih je vedno več zaposlovalo tudi na strokovnih mestih. Številne so se uveljavile kot odlične strokovnjakinje.

Jeklarska zgodba nas tako še vedno na isti noti preseganja spolnih stereotipov pripelje do zadnje destinacije - do Save Kaluža in Jolande Gruden Mažer, prvih slovenskih in jugoslovanskih pomorščakinj. Njun vstop v "moško" šolanje, matura, kadetura, področniški izpit in zaposlitev na ladjah Jugolinije in Splošne plovbe markirajo začetek vstopa Slovenk in Jugoslovank v tradicionalni moški poklic. "Postali sta začetnici nove dobe. Orali sta ledino. Bili sta brez vzornic, a sta postali vzornici," pričajo besede na razstavi.

Razstava dobro zaokroži osrednjo idejo, kako se je ženska kot oseba, koncept in simbol spreminjala skozi čas. Zato si lahko po ogledani razstavi vsak obiskovalec postavi smiselno in zelo pomembno vprašanje: kaj je ženskam čas dal in kaj jim je odrekel?