V Orovi vasi blizu Polzele je del zelene ravnine ograjen v pašnike. Po njih se sprehajajo konji z bližnje kmetije, kjer je na skednju ob modri kmečki hiši zapisano "Dokler bodo ljudje mislili, da živali ne čutijo, bodo živali čutile, da ljudje ne mislijo". Konji na pašniku so občutili človeško nepremišljenost. Na kmetiji z modro hišo za sabo puščajo temno preteklost.
Kmetijo je Društvo za zaščito konj najelo pred sedmimi leti in tam uredilo Rehabilitacijski center Petra. Vanj se zatečejo konji, ki so jih lastniki zapustili, zanemarjali ali celo mučili. Center je trenutno začasni ali stalni dom 24 konjem, petim ponijem in trem oslom. Še dvanajst jih živi na Gorenjskem, v dislociranem centru na ranču Weter. Vrata pa so odprta tudi drugim živalim. V center Petra so sprejeli še dve zavrženi psički, 80 kokoši, ki so v baterijski reji legle premalo jajc, mačke, race in kunce. Prva soseda konja Aldebarana, ki so ga poimenovali po najsvetlejši zvezdi ozvezdja bika, pa je, prikladno, rešena krava.
Pretresljive zgodbe
Živali poleg skupnega doma žal družijo zgodbe, ki so jih pripeljale tja. Poniji so navadno darilo, ki se ga slavljenci kmalu naveličajo. Težke zgodbe nosijo tudi konji. "Kobilo Aliso smo odkupili od mesarja, ker je bila breja in je imela počeno nogo. V nosnicah so ji ugašali čike, v oči pa nasuli pecilni prašek. Sicer vidi, a ji vsaka solza znova odpre rane," pripoveduje predsednica društva Natalija Nedeljko.
Odvisni od dobrih ljudi
"Videla sem toliko grozot, da eno leto nisem mogla na teren. Nisem več mogla gledati trpljenja živali in se prerekati z ljudmi, ki so jih vpričo nas pretepali," pove Nedeljkova, ki pogosto spremlja inšpektorje Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Prijave, ki jih preverjajo, razkrijejo večino človeških krutosti.
Nato konji v rehabilitacijskem centru potrebujejo veterinarsko oskrbo, čaka jih tudi dolg proces ponovne socializacije in iskanja zaupanja ljudem. "Dokler v očeh živali vidim voljo do življenja, je ne bom uspavala, ampak ji pomagala, če se le da. Tudi človeka ne uspavaš kar tako," je odločna. Pri skrbi za fizično in psihično okrevanje živali društvu pomagajo veterinarji z več postaj in slovenski šepetalec konjem, kot Borisa Sušca opiše Nedeljkova. Voljo in zagon dobi od konjev, za katere ji v rehabilitacijskem centru pomaga skrbeti Drago Potisek. "Vedno me preseneti, kako hitro živali lahko spet zaupajo človeku. Ljudje sploh ne vedo, kaj zamujajo," zagnano pove. Napredek je rezultat trdega dela in skrbnega spremljanja konj.
Država z valuto seno
"Veliko denarja potrebuješ, da letno preživiš okoli 30 konj. Nismo konjeniški klub, kjer vsak lastnik skrbi za svojo žival. Mi skrbimo za tiste, ki so jih lastniki zapustili ali grdo ravnali z njimi. Temu primerno je tudi cena oskrbe višja," pojasnjuje. Društvo je brez pomoči občine ali države odvisno od prostovoljnih prispevkov in donacij, saj s prodajo jajc in gnoja niti približno ne zaslužijo dovolj. Imajo tudi botrstvo, konjem, ki so na to pripravljeni, pa skušajo najti nov dom. Ker je donacij vse manj, si Nedeljkova nove priložnosti za preživljanje konj obeta iz dejavnosti, ki jih bo omogočil poligon, ki nastaja ob maneži centra.
Povračilo za predanost Natalije Nedeljko živalim, ki so trpele zaradi ljudi, so že nežna drezanja z glavo konj, ki ji zvesto sledijo od trenutka, ko stopi v ogrado pašnika na zeleni ravnini blizu Polzele. "Tu imamo svojo državo. Naša valuta je seno in jaz imam dosmrtni mandat predsednice," se zasmeje predsednica, ki pozna vse svoje državljane. V ogradi pokaže na mizo in dva stola, obvezno opremo obeh pašnikov. Po štirih urah dela v hlevih vsako jutro pride še kako prav. "Rada sedem in gledam, kako se igrajo in gibajo. Ne potrebujem morja, to je moj dopust," se nasmehne. Za konje, pravi, si moraš vzeti čas. Pozabiš lahko le na plišastega konjička.
