Oli doma, kolesarki Anja in Barbara obtičali v Ekvadorju

Pred slabim mesecem dni smo opisovali, kako je Konjičan Oliver Tič, bolj znan kot Oli Walker, moral zaradi ropa (v oboroženem ropu so mu pobrali denar in dokumente) prekiniti že poldrugo leto trajajočo pot od skrajnega juga Južne Amerike, in to zgolj zato, ker si je moral urediti nov potni list. Konec februarja je bil tako dober teden dni znova v Sloveniji, nato pa se je v začetku marca vrnil v Kolumbijo. "Ko sem se vračal v Kolumbijo, nisem vedel, kakšne razsežnosti bo prinesel koronavirus," razlaga Oli, ki je te dni znova v Slovenskih Konjicah. V samoizolaciji, ki si jo je iz preventivnih razlogov določil sam. Domov v Slovenijo je ponovno prišel po vsega dobrih 14 dnevih bivanja v Kolumbiji.

Vztrajal je zaradi Carlitos

Oli je imel sprva kljub koronavirusu, ki je ohromil tudi Kolumbijo, načrt, da si najde poceni bivališče in počaka na čas, ko se bodo stvari ponovno umirile. Prvenstveno ne zaradi želje, da bi vztrajal na svoji poti, temveč zato, ker Carlitos, psička, ki jo je na poti rešil, ni smela z njim na letalo. Hoditi nista več mogla, prevečkrat sta naletela na nove poskuse napadov nanju. Obenem je zaradi strahu pred okužbo izginila tudi poprej poudarjena gostoljubnost domačinov. Končno je celo našel stanovanje, kamor je lahko pripeljal tudi psičko. "Vendar že ko sem moral do trgovine, sem vedno tvegal kakšen napad. Enkrat sem imel srečo, da je nekdo zahteval od mene telefon, a ga nisem imel pri sebi. Skratka, živel sem v varnem predelu, pa se tam nisem počutil več niti malo varnega. Vsak dan me je bilo strah. Predvsem pa sem začel tuhtati, kaj bo, ko se bo koronavirus sicer umaknil, ljudje pa bodo zaradi izpada dohodkov v še večji bedi. Že sedaj vidiš ogromno ljudi, ki spijo na ulicah. In takrat bodo Evropejci še bolj izpostavljeni."

Kolesarki obtičali v nemogočih razmerah

Še vedno pa sta v Južni Ameriki, natančneje v Quitu, glavnem mestu Ekvadorja, ki slovi kot ena najdražjih držav v tem predelu, kolesarki Anja Antolič in Barbara Marčič, ki sta tudi jeseni 2018 startali z juga Južne Amerike s ciljem prekolesariti pot vse do Mehike. Dekleti, ena prihaja iz okolice Šmarja pri Jelšah, druga iz Rač, sta pred potovanjem dve leti trdo delali, da bi zbrali dovolj sredstev za tako dolgo pot. A sedaj sta se znašli v velikem precepu. "Odločili sva se, da ostaneva tukaj. Letalski vozovnici za domov sta v tem trenutku predragi, pa še koles ne bi mogli vzeti zraven, prodati jih pa tukaj sedaj tudi ne moreva. Pravzaprav nimava niti kovčkov," opisujeta. "Ocenili sva, da je morda bolje, da se ne izpostavljava letališčem in počakava tukaj, ker ni tako enostavno sedaj sesti na letalo in iti domov."

Načrti še zelo nejasni

Kako naprej, v tem trenutku ne vesta. "Tukaj bova počakali v upanju, da se zadeve umirijo. Nimava pa dovolj financ, ki bi nama omogočale, da toliko časa stojiva. Trenutno sva v iskanju drugega prenočišča, saj je tukaj, kjer sva pristali, res zelo težko, nehigiensko, vse se po malem ruši ... Trenutno tako zbirava prostovoljne prispevke za najem kakšnega stanovanja," opisujeta dekleti, ki upata, da bosta čez čas svojo pot zaključili vsaj na severu Kolumbije, a ta država je že napovedala, da ima vsaj do konca maja meje zaprte. Tudi Oli nima jasnega plana, kako naprej. Ne le Kolumbija, tudi v državah Srednje Amerike po koronavirusu pričakuje več težav z nasiljem. "Če bi želel nadaljevati pot, bi moral do Mehike, ampak potem pa nisem s tem nič naredil," razmišlja. Le eno je gotovo - ko bo mogoče, se bo v Kolumbijo vrnil po Carlitos.