Petčlanska družina sredi Celja brez pitne vode: "Najhuje je otrokoma. Vračata se v šolo, psihično sta povsem uničena"

Zgodba Marije M. iz industrijskega dela Celja je skorajda neverjetna. Z družino, v kateri so še dva mladoletna otroka in babica z zelo napredovano demenco, že sedem mesecev živi brez pitne vode. "Poleti in jeseni je še nekako šlo. Po vodo sem hodila na bližnjo bencinsko črpalko. Sedaj, pozimi, je tam voda zaprta, zato tudi za kuhanje, umivanje, pranje kupujem ustekleničeno vodo v trgovini," opisuje že povsem obupana Marija in pokaže na številne prazne plastenke. Umivanje pri njih je videti kot iz srednjega veka, slabše, kot so se v napredni antični Celei umivali Rimljani. "Vodo natočim v lavor in se pač tako umijemo. Perilo perem na roke, tudi posodo pomivam z vodo, ki jo kupim. Zanjo zapravim tudi do 20 evrov na dan," opisuje. "Najhuje je sedaj otrokoma. Vračata se v šolo, psihično sta povsem uničena. Ne vem, kaj naj naredim. Res ne vem, na koga naj se še obrnem," skušeno pripoveduje.

​Pomoči pa od nikoder

S svojo stisko je seznanila že vse, o katerih je mislila, da ji bodo lahko pomagali. Od centra za socialno delo, Mestne občine Celje do družbe Nepremičnine Celje, ki upravlja občinska stanovanja. Župan Bojan Šrot ji je napisal dve razumevajoči pismi in jo zato, ker je brez vode ostala zaradi medsosedskega spora, napotil na brezplačno pravno pomoč. Po telefonu se je z njo nekajkrat pogovarjala podžupanja Breda Arnšek in ji svetovala, naj si najde službo, ter se ponudila, da ji pri tem lahko pomaga. Družba Nepremičnine pa ji je ponudila sobo v Kovinarski ulici, v katero bi lahko šli štirje družinski člani, bolno babico, ki brez nadzora hitro odtava, bi namestili v drugo sobo, kuhinjo in kopalnico pa bi vsi družinski člani morali deliti s preostalimi prebivalci stavbe.

"Tega res ne morem sprejeti. Pa ne zato, ker bi si želeli kakšnega razkošja, saj celo življenje živimo v zelo skromnih razmerah. A tu imamo vsaj zasebnost. Si ne predstavljam, kako bi bilo videti, da bi se moja najstniška hči tuširala, pa bi v kopalnico takrat vstopil kak drug stanovalec. Pa tudi babica ne more biti sama v sobi," pove Marija. Sploh pa je bivalna enota v Kovinarski ulici po pravilniku Nepremičnin lahko le začasna rešitev, kar jasno piše tudi na spletnih straneh družbe. Edini, ki so se pri njih dejansko oglasili, so zaposleni v centru za socialno delo. Ti so konec septembra tudi sami družbo Nepremičnine prosili, naj jim najde primerno bivališče.

​Posredno kriva občina

Mar res celotna občina v 21. stoletju ne more najti primerne rešitve za družino, smo vprašali tako celjsko občino kot družbo Nepremičnine. Je mar dodaten razlog za prelaganje odgovornosti na druge dejstvo, da družina prihaja iz romskega naselja? "Na Mestni občini Celje smo seznanjeni s težkimi razmerami, v katerih živi gospa z družino. Poskušali smo ji pomagati po svojih najboljših močeh in v okviru svojih pristojnosti. Gospa se je konec lanskega leta s pismom obrnila na župana. Med drugim je zapisala, da ji je družba Nepremičnine ponudila drugo stanovanje, v katero pa se ni želela preseliti. Iz njenega opisa situacije smo razbrali, da ima težave s priklopom na vodovodno omrežje zaradi nerešenih razmerij z lastnikom hiše, v kateri prebiva. Župan ji je odpisal in ji v pismu svetoval, naj se obrne na okrožno sodišče v Celju, kjer izvajajo brezplačno pravno pomoč, in naj uveljavlja svoje pravice do novega lastnika zgradbe, v kateri živi. Z ustrezno pravno podporo bi lahko rešila situacijo, v kateri se je znašla. Pravne spore med občani lahko rešuje le sodišče," so odgovorili na občini.

In dodali: "Zakaj gospa ni vsaj začasno (do rešitve spornega vprašanja z lastnikom hiše pred sodiščem) sprejela ponujenega stanovanja, v katerem bi imela tako vodo kot elektriko, in zakaj ni poiskala brezplačne pravne pomoči, do katere je upravičena, nam ni znano. V decembru se je s pismom ponovno obrnila na župana. Odgovoril ji je, da razume njeno stisko in da smo njeno pismo posredovali družbi Nepremičnine, da bodo še enkrat preverili, ali bi se lahko našla kakšna rešitev. Pri tem jo je opozoril, da je povpraševanje po neprofitnih stanovanjih izjemno veliko in da je stanovanj preprosto premalo. Župan je v svojem drugem pismu gospo še enkrat pozval, naj vendarle izkoristi možnost brezplačne pravne pomoči, saj mora urediti razmerja z novim lastnikom nepremičnine. Ni res, kot ste zapisali, da 'cela občina' ne more pomagati gospe ter da zanjo in za njeno družino ni rešitve. Znova poudarjamo, da je rešitev v tem, da gospa čim prej poišče brezplačno pravno pomoč in začne reševati situacijo. O vseh ponujenih možnostih se je gospa večkrat pogovarjala tudi s podžupanjo Bredo Arnšek."

Iz družbe Nepremičnine pa so nam na vprašanja odgovorili takole: "Večstanovanjska stavba na naslovu Kovinarska 13 je grajena v skladu s pravilnikom o minimalnih tehničnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati bivalne enote, namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb, je redno vzdrževana in zagotavlja vse pogoje za bivanje, vključno s souporabo opreme. Bivalne enote so namenjene za izredne situacije, ko ljudje izgubijo streho nad glavo ali živijo v neprimernih bivalnih razmerah, in kot začasna rešitev, ki zagotavlja človeku osnovne bivanjske pogoje. S tem menimo, da smo gospe M. M. omogočili možnost dostojnega bivanja in družini ni treba biti brez pitne vode. V družbi Nepremičnine vse ljudi obravnavamo enako, ne glede na njihov socialni položaj, spol, versko ali etnično usmeritev. Iz tega razloga zavračamo vašo insinuacijo," so poudarili.

Dodali so, da imajo trenutno na listi za neprofitna stanovanja več kot 400 upravičencev, ki čakajo na stanovanje, med njimi več kot 150 družin, medtem ko M. M. na tej listi ni, saj ni oddala vloge. "Seveda je nisem oddala, če pa smo pred sedmimi meseci, ko smo še imeli vodo, bili tu zadovoljni in nismo iskali druge možnosti bivanja, sedaj pa tako ni nobenega razpisa," pojasnjuje Marija. Kalvarija se je namreč začela šele potem, ko je Mestna občina Celje kot lastnica nepremičnino, v kateri biva družina, prodala, novi lastnik pa je družini čez čas zaradi osebnih prepirov zaprl vodo.

"Družba Nepremičnine s stavbo v Bežigrajski ulici 25 ne gospodari že od 16. 9. 2019. Razlog je v tem, da jo je lastnica, Mestna občina Celje, prodala," potrjujejo tudi v Nepremičninah. "Še enkrat vas pozivam, da izkoristite možnost brezplačne pravne pomoči, saj morate urediti razmerja z novim lastnikom nepremičnine. Ker vam sam drugače ne morem pomagati, vam sporočam, da osebno na vaša pisma ne bom več odgovarjal, temveč jih bom posredoval družbi Nepremičnine, kjer vam bodo pomagali po svojih najboljših močeh," je v zadnjem odgovoru družini tik pred božično-novoletnimi prazniki zapisal župan Šrot. Je res nemogoče za družino brez pitne vode in z mladoletnima otrokoma storiti kaj drugega, kot jo pošiljati na brezplačno pravno pomoč?