Rozmari Petek
Dolgoletni, sedaj upokojeni celjski novinar Brane Piano je pred slabim letom dni izdal svojo drugo knjigo, družbenokritičen roman s pridihom znanstvene fantastike z naslovom O časopisu, pivu in vesolju nasploh. Ker je knjiga izšla v koronskem času, predstavitve v Celju do zdaj ni bilo; prvič so pisatelja gostili v pogovornem večeru v Muzeju novejše zgodovine Celje na predvečer slovenskega kulturnega praznika.
Čeprav tisti, ki so knjigo že prebrali, sklepajo, da govori predvsem o vzponih in padcih v časopisni hiši, ki je bila dolga leta njegov delodajalec, Piano odgovarja, da ne gre le za izkušnje iz konkretne medijske hiše. "Podobne zgodbe bi lahko kdorkoli pripovedoval iz drugih medijskih, ne le časopisnih hiš. Recimo, to, kar danes spremljate, kaj se dogaja na nacionalni televiziji in se še bo na radiu. Te zgodbe so podobne," pravi avtor. Tudi o likih, ki naj bi se jih spet dalo prepoznati tudi v realnem svetu, Piano pravi, da ne govori o konkretnih osebah.
Drži pa nekaj: "Človek mora biti že starejši, da si lahko izbije iluzije, da so ljudje v načelu samo dobri. Tudi samo slabi niso. Ljudje smo večinoma nekaj vmes. Ta vmesna oportunost je razlog za marsikatera čudaštva, ki jih spremljamo v javnosti, v medijih, kjerkoli. Omogoča ljudem, ki imajo zasebno-pridobitne namene, da jim uspeva. V mojem romanu nekatere osebe, ki poskušajo biti načelne, slabo končajo. Ker jih sistem likvidira. A so s tem vnaprej sprijaznjeni. Mislim, da takšni ljudje živijo med nami in takšne ljudi moramo poslušati, jim zaupati, jih podpirati."
Kot dodaja, si sam - v nasprotju z zaključkom v knjigi - ne bi upal napovedati, kam pelje ta svet, kam gre Slovenija. "Bolj bi rekel, da je moj roman svarilo, kam stvari ne smejo iti. Trenutno nas je preveč 'prijaznih soplavalcev'. Več bi nas moralo biti takšnih, ki bi rekli: dovolj je, ne gremo se tako!"
Nenavadno je, da knjiga ni bila nikjer opažena, zanjo ni bila napisana niti ena kritika, recenzija, niti notica v rubriki Izšlo je. "To nekako poznam tudi iz novinarskega dela. Če je neka stvar neprijetna, če je preveč odkrita, jo je najlažje prezreti," si to dejstvo razlaga Piano. "Bil sem pripravljen tudi na uničujoče kritike, a niti teh ni." Avtor medtem že piše nadaljevanje romana.
