Rozmari Petek
V Šaleški dolini že leta vedo, da se čas zaprtja Premogovnika Velenje bliža. Bodisi zaradi zalog premoga, ki ostaja le še na najbolj težko dostopnih mestih, bodisi zaradi okoljskih pritiskov oziroma tako imenovanega državnega doseganja podnebnih ciljev. Debat o tem, kdaj zapreti premogovnik, je bilo že ogromno, končno pa je pred njimi prvi osnutek dokumenta, narejen v treh mesecih, ki deloma daje osnovne temelje zapiranja. A ne v celoti. Strategija prestrukturiranja premogovnih regij, ki jo je za naročnika, ministrstvo za infrastrukturo, izdelalo podjetje Deloitte, zasleduje predvsem podnebne cilje.
Po teh ciljih so prišli do treh možnih letnic zaprtja Premogovnika Velenje (PV) in s tem tudi sosednje Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ). Po prvem, okoljsko najbolj ambicioznem scenariju bi premogovnik zaprli leta 2033, kar pomeni, da bi se tri leta po prenehanju delovanja bloka 5 ustavil še blok 6. "Morda bi to bilo celo leto 2030, ko bi hkrati prenehala obratovati bloka 5 in 6," je dodal Gregor Skender iz podjetja Deloitte, ki je strategijo danes predstavil velenjskim mestnim svetnikom. Drugi scenarij nosi letnico 2038. Ta naj bi bil po besedah Skenderja bolj uravnotežen. Prvič zato, ker bi precej ljudi iz PV v tem času dočakalo upokojitev, pa še poroštvo za blok 6 se takrat izteče, kar pomeni, da bi zaprtje bloka 6 imelo najmanjši vpliv na proračun.
"Pravičen prehod s srečnimi ljudmi"
Tretji scenarij kot letnico prenehanja izkopavanja premoga navaja leto 2042. Ta je sicer z okoljskega vidika zastavljen najmanj ambiciozno, je dodal Skender, velenjskim svetnikom pa se še ta letnica zdi občutno prezgodnja. Kot je dejal svetnik dr. Franc Žerdin, ki je bil sicer sam dolgoletni direktor PV, so sami imeli v mislih "pravičen prehod s srečnimi ljudmi in lepim okoljem", za kar bi potrebovali vsaj 20 let. Spet je javnost opomnil na davek, ki ga je dolina v 145 letih izkopavanja premoga že plačala - od preselitve 1550 ljudi, porušitve 818 objektov, potopitve več kot 1100 hektarjev površin, prekopov svojcev z dveh pokopališč do 143 smrtnih nesreč rudarjev in več tisoč rudarjev, ki so ostali invalidi. "Za pravičen prehod potrebujemo dovolj časa in denarja, hitenje ni dobra popotnica. Bojimo se žalostnih zgodb, ki smo jim bili priča v drugih slovenskih rudarskih mestih, kjer že 50 let po zaprtju rudnikov problemov še vedno niso rešili," je opozoril Žerdin. "Premogovnika ne moreš zapreti, kot zapreš fitnes ali hotel. V jamah lahko pride do samovžiga, do zaplinjenja, do zalitja z vodo. Pet let pred zaprtjem je treba zniževati produkcijo izkopa premoga, kar vaše računice podre," je dodal.
Naročena že druga študija rudniškega sindikata
Sejo so tokrat spremljali tudi ključni možje šaleške energetike, od direktorja Termoelektrarne Šoštanj Mitje Tašlerja do novega generalnega direktorja Premogovnika Velenje Janeza Rošerja in tudi sindikalista v PV Simona Lamota. Slednji je na seji prvi dobil besedo. Obregnil se je ob to, da predstavljena strategija ne vključuje makroekonomskega vpliva zaprtja premogovnika na celotno Slovenijo, in obenem spomnil na študijo, ki so jo sami naročili leta 2016 pri Franciju Križaniču in Jožetu Mencingerju. In ker nacionalnih vidikov predstavljena strategija nima razdelanih, bo sindikat spet naročil svojo študijo, torej že drugo. Po njegovem mnenju strategija temelji na napačnih podatkih, kot je denimo število zaposlenih v PV. Letnice so določili čez palec, vse drugo je zavito v meglo, je dejal Lamot in opomnil še na dva ključna podatka: da je izkop premoga v Velenju v primerjavi s svetovnim malenkosten, njihovi trije milijoni ton pomenijo 0,08 promila svetovne proizvodnje, in da tehnologija, vgrajena v blok 6, sodi med tri odstotke najčistejših v Evropi. "In mi bi zavoljo podnebja predčasno zaprli ravno takšne. Dajmo raje slabše," je dejal Lamot.
Hladen tuš za Velenjčane
Da prestrukturiranje niti v 20 letih ni izvedljivo, je poudaril tudi direktor PV Rošer. Kot primer je navedel Škalsko jezero, okoli katerega še danes, 30 let po prenehanju odkopavanja, ni pametno ničesar graditi. "Pa tudi 600-megavatnega bloka se ne da nadomestiti čez noč, obnovljivi viri pa imajo slabosti pri stabilnosti. Za nas je sprejemljiva zadnja letnica. Še bolje pa bi bilo, če bi do zaprtja prišlo leta 2050," je dodal. Na to, da se je ob tem, če bomo kot najbolj vzorni v Evropi skrajšali obratovanje termoelektrarne, treba vprašati, kaj bomo za to vzornost dobili v zameno, pa je opozoril Tašler. "Denar, ki bo prišel za prestrukturiranje (govor je o 96 milijonih evrov, v podnebni sklad pa bo TEŠ zgolj prihodnje leto vplačal 80 milijonov evrov; op. p.), bo drobiž v primerjavi s tem, koliko mi zdaj z emisijskimi kuponi prispevamo v državni proračun," je izpostavil.
Skender je na koncu poudaril, da strategija ni zakonodajni akt, temveč bo o datumu zaprtja na koncu odločala politika. Kot bo odločala tudi o zakonu o postopnem zapiranju premogovnika - ta naj bi se osredotočal na tehnične podrobnosti zapiranja in vprašanja z zaposlenimi, strategija pa je vezana na prestrukturiranje, ki pa je širšega pomena. Po sistemu "papir prenese vse", kot so nekateri označili predstavljeno strategijo, so svetniki na koncu sprejeli tudi devet sklepov, s katerimi želijo predvsem, da se premogovnik vsaj pred letom 2042 ne zapre.
