Po petkovi novici, da je Vlada RS začasno zaustavila razpis za vpis na fakultete oziroma si bo zanj ponovno vzela bibličnih sedem dni, sem že skoraj imel spisano obvestilo, da bo od danes dalje pouk za vse, ki to želijo seveda, potekal v šoli. Zaupati vam moram, da se vedno težje opominjam, da je bistvo vzgojno-izobraževalnih sistemov to, da morajo biti globalno nad posamičnimi interesi, da morajo zagovarjati skupnost, kjer enako štejemo vi in jaz in da je zelo težko v mnoštvu teh interesov vseh vas (dijakov, staršev, učiteljev, odločevalcev ...) ugotoviti, kaj sploh pomeni biti nad ... Prav je, da v zgledno-vzgojnem smislu spodbujamo pluralnost misli in mnenj; prav je, da znamo usklajevati skrajnosti - v naših epidemičnih razmerah je teh vedno več - onih ki so absolutno za in onih, ki so absolutno proti ...
Nuccio Ordine, italijanski filozof, v svojem odličnem delu Koristnost nekoristnega, kjer se s pomočjo pronicljivih zgodovinskih filozofsko-literarnih referenc posveča "koristni nekoristnosti" literature in kulture, šolstva, ki šole vedno bolj spreminja v podjetja, učence, dijake in študente pa v stranke, obsedenosti s posedovanjem in kultu koristnosti, ki siromašita duha in uničujeta človeško dostojanstvo, ljubezen in resnico, ugotavlja, da je tisti, ki verjame v (lastno) absolutno resnico, pogubljen, saj jo takoj začne vsiljevati drugim. Dogmatizem je vir nestrpnosti na vsakem področju znanja in obenem pomeni zanikanje vsakršnega iskanja resnice, ki mora vedno temeljiti na dvomu. V tem epidemičnem letu, ko smo se tudi v našem podalpskem raju razpočili od dvomov in prelevili v izrazito koristne strokovnjake za vsa mogoča področja na čelu z epidemiologijo, smo v tem (krasnem) novem svetu dali znanju, učenju in znanosti povsem novo dimenzijo in postavili izrazito nizke standarde za to, kdo je kdo (npr. minister za zdravje ali šolstvo …) in čigave so kakšne (ne)pristojnosti oziroma (ne)odgovornosti (npr. vladnega govorca, premierja, ministrskega zbora …). Ob tej priložnosti se velja spomniti referenc dveh literarnih sodobnikov – Gautierja (ki ga citira tudi Ordine), utemeljitelja larpurlartizma kot osvoboditve vseh zunanjih vezi v umetnosti, ki naj bo podrejena samo želji po čisti lepoti, in našega Prešerna, s čigar dnevom smrti bomo čez nekaj dni vsaj za dan ali 7 (pa upam, da ne zadnjič …) spet poskušali zgoraj navedene prepričevati o (ne)koristnosti kulture. Gautier ugotavlja, da je koristnost relativna; kar je koristno za enega, ni koristno za drugega: "Vi ste čevljar, jaz pesnik. Zame je koristno, če se mi prvi verz rima z drugim", naš Prešeren pa se mu pridružuje s tisto o K(k)opitarju.
Sam tako strpno čakam trenutek (in ta je najbrž vedno bližje ...), ko boste mladi zmogli poenotenje nad parcialnimi interesi in nam starejšim rekli "dovolj!". Mislim, da bo to za našo šentflorjansko skupnost najbolj pomenljivo, boleče in učinkovito zdravilo. Da ga bomo le znali uporabiti ...
Naj zaključim tole pisanje še z eno parafrazo nekoristne koristnosti, ki jo vzemite v kontekstu pomena celostnega znanja, radovednosti, pa tudi do 280 znakov dolgih tvitov, ki zadnje desetletje krojijo naš svet. Smo v dobi, ko nihče več ne bere klasikov, beremo samo povzetke. Zato berite klasike - v celoti!
