Rozmari Petek
Radoživka, razvratnica, prešuštnica, izprijenka, brezbožnica, nemška mesalina, ki je odslužene ljubimce metala čez obzidje ... Vse to je zgodovina pripisala ogrski, rimsko-nemški in češki kraljici, ženi kralja in cesarja Sigismunda Luksemburškega, Celjanki Barbari Celjski. A kot v svoji knjigi, temelječi na izvirnih dokumentih, opisuje zgodovinarka Daniela Dvořakova, je slab sloves Barbare Celjske zgolj plod že srednjeveškega rumenega tiska.
Kraljica najslabšega slovesa
Dvořakova je veliko let raziskovala življenje Sigismunda in ob tem ugotovila, da se je v njegovi senci skorajda povsem izgubila njegova druga žena Barbara, ki je z njim preživela več kot 30 let. Ko je pisala o Sigismundu, je Barbari posvetila le eno poglavje, v katerem je Barbaro naslovila kot kraljico slabega slovesa.
"Križarski pohod"
Temu pritrjuje tudi Rolanda Fugger Germadnik, ki je skupaj s Pokrajinskim muzejem Celje že pred leti začela "križarski pohod" za vrnitev prave podobe grofom Celjskim in Barbari.
Celjska lepotica?
Čeprav je Daniela Dvořakova prečesala vse arhive, ni nikjer našla vira, ki bi dokazoval, da je bila Barbara Celjska res lepa ženska, kot jo v zgodovini opisujejo. "To, kar imamo za dejanski, pristen portret Barbare, je lahko samo idealizirana predstava vladarice, ki so jo, razumljivo, upodabljali mlado in lepo," pravi avtorica. Neizpodbitno dejstvo, ki temelji na dokazih, pa je, da je bila močna, odločna, sposobna in ambiciozna ženska. Takšnim pa svet, v katerem so vladali izključno moški, ni bil naklonjen, še poudari avtorica.
Zet se je zbal tašče
A kje je razlog za tako groteskne interpretacije Barbare? "Ni skrivnost, da je bil glavni ustvarjalec negativne Barbarine podobe njen sodobnik Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II.," pravi avtorica. Vendar pa pri tem ni bil sam, temveč pod vtisi prijatelja Gašperja Šlika, Sigismundovega kanclerja. Ta je dejansko širil klevete o Barbari in - sodeč po zbranih dokazih - najverjetneje stal za zadnjimi odločitvami že težko bolnega Sigismunda.
Navdih za vampirko
Avtorica v knjigi, ki jo tudi sama primerja s kriminalko, sistemsko odstranjuje tančice, ki več kot pol tisočletja pačijo podobo kraljice Barbare. Od tega, da dejansko ni mogla biti krivoverka, saj je, tako kot grofje Celjski, izdatno podpirala samostane. Do tega, da Piccolominijevo obrekljivo pisanje o kraljici niti ni bilo izvirno, temveč je uporabil besede in odlomke iz antičnega dela Gaja Salustija Katilinova zarota.
Škandalozne zgodbe o pomembnežih so še zdaj nadvse privlačne, pa če so resnične ali ne
