Pred Osnovno šolo bratov Letonje v Šmartnem ob Paki te dni stoji nenavaden nabiralnik. Vanj otroci vsak dan pridno nosijo pisma s prijazno, optimistično vsebino, ki so jo napisali sami. Ne le otroci, tudi vedno več staršev sledi zgledu svojih otrok. Po treh dneh "ležanja" pisma v šoli ga dajo v kuverto, nanjo pa napišejo naslov osamljene osebe, o kateri vedo, da ji bo v teh časih prijazna beseda še kako prav prišla. Ideja je nastala povsem spontano, opisuje vodja projekta Mojca A. Juras. "Smo v časih, ko ljudi ne moremo obiskati, jih objeti. In ravno v teh časih je zbolel moj prijatelj. Zato sem prišla na idejo, da mu pošljem prijazno pismo. Originalno, napisano z roko. Ob tem sem se tudi sama dobro počutila," opisuje Jurasova. S svojim entuziazmom je navdihnila še šest sodelavcev. Spet povsem spontano, kar sami so se ji javili, da bi radi pisali prijazna pisma.
Poklicani k dobrim dejanjem
"Naš prvi projekt je bil, da smo vse na šoli spodbudili, da so napisali nekaj prijaznih besed. Ne le učitelji, tudi čistilke, kuharji, vsi so napisali sporočila. Ta smo nato vključili v personalizirana pisma učencem. Vseh 326 učencev je tako na dom dobilo ne fotokopije nekega prijaznega pisma, temveč na roko napisano pismo, namenjeno zgolj njemu," opisuje duša projekta. "Odzivi otrok so bili neverjetni. Tudi solze so bile vmes." Skupina sodelavcev, ki si je medtem nadela ime Nalivniki, je nato pomislila, da bi prijazno pismo lahko napisali še 36 upokojenim učiteljem. Tudi med njimi je bil odziv na prijazno pismo neverjeten, na enak način so se jim želeli še sami zahvaliti.
Konec koncev so tako prejeli toliko novih prijaznih pisem, da so akcijo razširili. Pisma, ki se znajdejo v njihovem velikem nabiralniku (nabralo se jih je že več kot 250), pošljejo osebam, o katerih vedo, da bi jim prijazna beseda v teh časih polepšala dan. "Pri iskanju ljudi, ki bi bili pisem veseli, nam pomagata Rdeči križ in Karitas, poslali pa smo jih tudi 82 občanom občine Šmartno ob Paki, ki živijo v sosednjih domovih za starejše občane. Pri tem smo zelo veseli, da so ljudem, ki ne morejo več sami brati, pisma prebrali drugi," pravi Jurasova. "Razveseliti nekoga, ki je morebiti osamljen, prestrašen, ranjen, zapuščen, drugačen, nerazumljen, poseben, je dobro dejanje, h kateremu smo poklicani kot ljudje in učitelji," poudarja. Da je pot "objemanja s pismi" lepa verižna reakcija, potrjujejo tudi pisma, ki jih prejemajo še sami od tistih, katerim so jih poslali.
Projekt prerašča v medgeneracijskega
Želja Mojce A. Juras je, da se veriga prijaznih, z roko napisanih pisem nadgradi. "Projekta Pišemo prijazna pisma ne zaključujemo z napisanim in odposlanim pismom. Zastavili smo si namreč cilj, da bi spodbudili medgeneracijsko dopisovanje v obliki starih, dobrih, z roko napisanih pisem, kar smo poznali in cenili včasih, še pred dobo interaktivnega sveta," dodaja profesorica slovenskega jezika, ki pri svojih učencih zelo spodbuja pisanje z roko. "Pozabljamo, da je pisanje z roko še vedno nekaj vrednega in pomembnega."
Projekt se bo morda tako spontano, kot se je začel, tudi razširil čez občinske meje. Prvi večji odziv prihaja iz Celja. "Zelo nas veseli, da našo idejo in čarobno uresničevanje pisanja prijaznih pisem kot nekaj vrednega in pomembnega prepoznavajo tudi drugi. Prav posebno hvaležni smo, da se je s pohvalo v obliki čudovite nagrade in idejo za nadaljnje sodelovanje na nas obrnila Katarina Karlovšek iz Celja v imenu podjetja Slovenski ornament Jože Karlovšek in nam podarila več vrst čudovitih nalivnih peres," je vesela Jurasova. Ob tem pa opomni, da je okoli nas še vedno veliko osamljenih ljudi, ki bi jim prijazno pismo zagotovo polepšalo vsakdan.
