Teharje, majhen kraj z veliko zgodovino in prodornim muzejem

Teharje, majhen kraj med dvema industrijskima mestoma Celje in Štore, prerešetan s prometnimi povezavami, danes bolj ali manj asociirajo le na bolj žalostne dogodke, kot denimo teharske žrtve povojnih pobojev, lučaj stran pa imajo še odpad za celotno regijo. V jedru kraja že leta vsake toliko zasveti njihov muzej, ki ga podpira železarna Štore Steel, z raznovrstnimi razstavami. Tokrat so združili dve - o posebni koseški skupnosti in začetkih šolstva v kraju.

"Teharje so bile svojčas samostojna koseška skupnost. Kosezi so bili starodaven slovenski družbeni sloj, za katerega si zgodovinarji ne znajo točno pojasniti, kdaj in kako je nastal, nedvoumno pa so obstajali. V zgodnjo fevdalno dobo so stopili kot samostojen družbeni sloj. Na Teharjah so bili še pred celjskimi grofi," opisuje vodja muzeja Slavica Glavan, ki je skupaj z Matejem Ocvirkom soavtorica razstav. "Vsekakor so bili kosezi zelo specifičen družbeni sloj, ki ga poznamo samo na slovanskem naselitvenem ozemlju v vzhodnih Alpah in zlasti na Koroškem. Po eni od teorij naj bi bili branilci kneza v Karantaniji, ki so sodelovali pri ustoličevanju kneza in skrbeli za njegovo varnost. Ker je Karantanija propadla, se niso mogli realizirati kot plemstvo in so se razselili. Tako ena od teorij," razlaga Glavanova.

Zasačil živahnega grofa

To bi znalo razložiti zemljepisno razseljenost krajev, ki še danes spominjajo na koseze, denimo Kasaze pri Žalcu, Koseze pri Ljubljani oziroma Edling (koseze v nemškem prevodu) na avstrijskem Koroškem. "Najbolje so se ohranili v okolici Celja in v Savinjski dolini, kjer so bili vse do leta 1848 združeni v koseški skupnosti s sedežem na Teharjah. Ampak to ni bila plemiška skupnost, kot so jo večkrat imenovali, temveč koseška, ki je imela posebne pravice. Prve naj bi jim jih podelili grofje Celjski, a po nekaterih drugih podatkih naj bi Celjski samo ugotovili te pravice, ki so jih že imeli in so trajale vse do konca fevdalne dobe."

Ob tem pa se na Teharjah zgodi nekaj zelo zanimivega - nastane bajka o poplemenitenju Teharčanov z naslovom Mlinarjev Janez. "Ta naj bi ubranil svojo zaročenko Marjetko, hčer teharskega sodnika Pengarja, pred zalezovanjem celjskega grofa. V zameno za odkup dejanja je grof poplemenitil Teharčane. To igro, ki je nastala ob približno istem času kot Levstikov Martin Krpan, so ogromno igrali v času narodnega buditeljstva konec 19. stoletja, a predvsem na podeželju, tudi pod kozolci. V tej igri slovenski junak zmaga, zato so se ljudje s tem tako poistovetili. Ko je preprosto igro Benjamin Ipavec uglasbil (opera Teharski plemiči), je postala primerna tudi za meščane. Ko so to opero igrali v Ljubljani, so polni vlaki Teharčanov šli na ogled igre."

Še več podrobnosti o življenju teharskih kosezov je prikazanih na razstavi. Tako denimo izvemo, da so možje, ki so bili sposobni za vojaško službo, po potrebi šli služit gospodu, svojci pa so doma obdelovali zemljo. "Ko so bili kmečki upori, so bili vedno na strani vladarjev," doda Glavanova.

Zanimiva so tudi pravila ženitev. "Če se je nekdo priženil od zunaj, ni bil svoboden, šele naslednji rod je bil svoboden, zato so se precej ženili kar med seboj. Ko gledamo popise urbarjev, je zapisano, kako so se kmetije delile, če je bilo več otrok. Skratka, živeli so kot neka skupnosti, ki je imela pravila, skupna zemljišča, gozdove, travnike. Sami kosezi so sčasoma skozi srednji vek, fevdalni vek zapadli pod kmetstvo, na Teharjah pa je ostala najbolj ohranjena in dokumentirana skupnost med vsemi, saj je ostala vse do leta 1848, ko se je razpustil fevdalni red. Prej so bili nekaj posebnega, potem ni bilo več smisla. Koseška skupnost Teharje je postala - sprva še precej premožna - občina, ko se je industrija začela razvijati v Štorah, pa tu ni bilo več primarne gospodarske dejavnosti, ta pa vedno narekuje življenje v kraju."

Prvi šolski sklad

Podobno lahko rečemo za šolstvo, drugo razstavo, ki je na ogled v Železarskem muzeju Štore. Na Teharjah se šola pojavi leta 1812 kot cerkvena šola. "Poudariti je treba, da je bila vseskozi slovenska, čeprav so bili zaradi industrije in njenih tujih lastnikov veliki pritiski za ponemčenje (s tem so denimo uspeli v Štorah, na Teharjah pa ne). Po požaru leta 1868 so začeli graditi novo šolo; gre za objekt, v katerem je sedaj muzej." Delovati je začela leta 1870, kar je prej kot denimo v Celju. Je bilo pa takrat kar nekaj sporov glede lokacije nove šole. Predlagana je bila poleg cerkve svetega Štefana, za glavnim oltarjem, ali v vrsti vil na Teharjah, ki so bile nedavno postavljene. Slednjemu predlogu sta zelo nasprotovali lastnici vil Franciszka Stunzer in baronica de Jordis, ker bi jima nova zgradba zastirala prelep pogled, povrh pa bi ju motil tudi otroški hrup. Za pomoč sta prosili direktorja štorske železarne Avgusta Freya. Ta je določil novo in sedanjo lokacijo ter šolo dal postaviti sredi kraja ob robu osrednjega teharskega prostora Ledine, opisuje Matej Ocvirk.

Kot dodaja tudi Glavanova, so v drugi polovici 19. stoletja na Teharjah delovali pomembni slovenski narodni buditelji Anton Grabič, Mihael Vizjak, Franjo Štor in Jožef/Josip Pečnak. "Slednji je bil velik dobrotnik šole. Ni imel otrok, zato je svoj denar pustil šoli, da je iz njegovega sklada pomagala socialno šibkim otrokom s šolsko malico in potrebščinami." Po drugi svetovni vojni je število učencev upadalo, zato se je počasi zaključevalo šolanje na Teharjah. Še danes otroci hodijo v šolo bodisi v Štore bodisi na Ljubečno, Teharje pa postajajo le še kraj spomina, dodaja Glavanova.