Turistični potencial Jurkloštra dviguje tudi tragična ljubezenska zgodba

Občina Laško ima v rokavu velik turistični adut, ki še ni izkoriščen - kartuzijo Jurklošter. V mirni dolini reke Gračnice se, v nasprotju z Žičko kartuzijo, skrivajo še delujoča cerkev in ostanki nekoč pomembne kartuzije. "Cerkev velja za najmonumentalnejši prostor iz obdobja pozne romanike, zgodnje gotike v Sloveniji. Njene stene so iz 12. stoletja, obok pa iz začetka 13. Originalna cerkev je bila za nekaj metrov daljša in za slab meter globlja, tako si lahko predstavljate, za kakšen monumentalen prostor je tukaj šlo," je opisala dr. Mija Oter Gorenčič iz Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, ki je lani izdala tudi knjižico, posvečeno tej kartuziji.

Dragocenosti izginile

Jurkloštrska kartuzija je bila nekoč zelo bogata. "Res sicer v cerkvi ni bilo reliefnega okrasja, ker je bilo vse podvrženo askezi. Imeli pa so zelo dragocene zvonike, ki danes niso ohranjeni, in zelo dragocen mašni plašč. V župnijski kroniki je zapisano, da je leta 1863 prišel iz Gradca neki arhitekt, ki je kopiral ta mašni plašč, ker naj bi želel izdelati ravno takšnega. Tudi oprema cerkve je bila zelo dragocena. Žal se danes to ne vidi. Iz popisov samostanske opreme iz 16. stoletja pa večkrat omenijo zelo dragocene mašne plašče, zlato, bisere, škrlatne barve in podobno," opisuje Oter Gorenčičeva. Kot dodaja, je ta askeza pod vplivom plemenitašev, ki so podpirali samostane, "popustila", saj je bilo sprva predpisano, da lahko ima cerkev le križ in kelih iz srebra, ne iz zlata.

Čeprav dragocenosti ni več, križni hodniki pa so še vedno večinoma skriti v zemlji, bi lahko kartuzija kljub vsemu privabljala turiste, razmišlja laški župan Franc Zdolšek. "Za mali križni hodnik in del cerkve smo dali delat konservatorske načrte. Imamo namreč ideje, kako bi to lahko nadgradili. Ideje so sicer različne. S sodelovanjem z Zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) pa bomo videli, do kakšne rešitve bomo lahko prišli," opisuje župan. "Mi bi radi imeli čim več pokritih stvari. Obnovili bi radi križni hodnik, uredili eno meniško celico, vanjo dali kakšno zanimivo meniško izkušnjo - brez mobitela, z mehiškimi obroki. To bi bilo po mojem zanimivo. Kako daleč bomo z idejami prišli, je pa drugo vprašanje," se zaveda.

V ZVKDS zadržani

Ena največjih težav, s katerimi se bodo morali spoprijeti ob obnovi, je zaledna voda. Ta je bila razlog, da so v 19. stoletju za skoraj meter visoko nasuli tla v cerkvi. Na vodo jih med drugim opozarjajo tudi v ZVKDS, kjer imajo sicer še druge pomisleke.

"Občina ima velike želje, da naredi območje atraktivno, obiskano. Od revitalizacije si obetajo zelo veliko, mi pa smo pri tem bolj zadržani, konservativni in jim nekako poskušamo približati vse pasti teh pristopov v smislu prezentacij in da razmislimo tudi v smeri sodobnih interpretacij nekih virtualnih očal, razstav, panojev ... ali pa kakšne prostorske postavitve, ki pa mora biti dovolj zadržana," je opisala konservatorka Nataša Podkrižnik iz celjske enote ZVKDS.

Največ obiskovalcev pa bi lahko jurkloštrska kartuzija pritegnila že s samo ljubezensko zgodbo med Friderikom II. Celjskim in Veroniko Deseniško. Za razliko od najbolj znanega ljubezenskega para Romea in Julije njuna zgodba temelji na povsem preverljivih zgodovinskih dejstvih. Jurklošter so močno podpirali grofje Celjski, njen največji podpornik je bil Friderik II., ki je imel nasproti samostana tudi hišo (tam sta nekaj let živela z Veroniko, rodil naj bi se jima bil tudi sin). Dejstvo je tudi, da je dal Friderik Veroniko, ki so jo sprva pokopali v Braslovčah, prekopati v Jurklošter. In da so v tej kartuziji na vsako obletnico smrti Veronike, 17. oktobra, zanjo brali mašo. Nerazvozlana skrivnost, ki jo je med drugim poskušal odvozlati že blaženi Anton Martin Slomšek, je le, kje na območju kartuzije je dejansko pokopana. Avtorica zadnje teorije je Oter Gorenčičeva. Meni, da so posmrtne ostanke Veronike pokopali v kapeli, ki je stala v osrčju moškega samostana, kamor sicer ženske sploh niso smele.

Dovolj za srčen konec

V prid njeni teoriji govori dejstvo, da se v listinah ta kapela ni omenjala kot pokopališka ali kartuzijanska, ampak kot kapela celjskih grofov. Odkrila je tudi listino, s katero je Friderik II. v Vatikanu zaprosil za odpustke za to kapelo. V tej listini je hkrati zapisano, da si je tudi sam to kapelo izbral za svoj grob, čeprav je njegova rodbina svojo grobnico imela v celjski minoritski cerkvi.

Datumi listine in zgodovinskih dogodkov tudi potrjujejo to hipotezo. "Veronika je umrla domnevno leta 1425, leta 1428 je konvent iz Jurkloštra prosil generalnega priorja v Franciji, da jim da neko dovoljenje v zvezi z neko kapelo (ni napisano, kakšno dovoljenje). Če to povežemo z našimi arhivskimi viri, bi bilo mogoče ali celo zelo verjetno, da je prosil za dovoljenje za pokop Veronike v kapeli. In ga tudi dobil. Ker ustanoviteljem kartuzij so bile dovoljene določene izjeme. Grofje Celjski sicer niso bili ustanovitelji, bili pa so največji podporniki. In od vseh celjskih grofov je največ listin za kartuzijo Jurklošter izdal prav Friderik II. V listinah je zabeleženo, da je imel nasproti samostana hišo, kar spet kaže na neko zelo tesno povezanost."

Znano je, da Friderikove želje sicer niso spoštovali in so ga pokopali v družinsko grobnico. A ena največjih poznavalk kartuzij poda naslednje ugotovitve: "Imamo nekaj primerov v francoskih kartuzijah, kjer je bil nekdo, ki je bil zelo tesno povezan z eno kartuzijo, hkrati pa je podpiral še nekatere druge samostane, kar je tudi primer Friderika, pokopan tako, da je bilo srce pokopano nekje, glava drugje in telo spet nekje drugje. In sem pomislila - je sicer drzna misel -, da potem bi bilo njegovo srce tukaj." Kot je dodala, so takšne primerjave realne. Sploh ob vedenju, da so bili kartuzijani iz Jurkloštra veliki svetovljani. Za dobro turistično zgodbo kaj več sploh ne potrebuješ. Pa četudi ob neobnovljenih zidovih.