Rozmari Petek
Ob Gosposki ulici sredi Celja se na velikem platnu razprostrira slika, ki se nato preko celotnega podhoda nadaljuje še na drugo stran ulice. To je delo celjskega umetnika Borija Zupančiča iz leta 2003, poimenovano Angelska Madona s prividi, ki ga je avtor naredil za takratnega lastnika papirnice Leonardo. S stečajem te družbe na usodo svojevrstnega triptiha nihče razen avtorja ni pomislil (stečajna upraviteljica je sicer ta čas na dopustu). Objekt s sliko vred je trenutno tik pred prodajo, a se ne ve, kaj bo z delom po skorajšnji prodaji. Edino, kar je bolj ali manj jasno, je le, da se občina zanj ne zanima preveč. "Pri delu Borija Zupančiča bi bila ohranitev njegove zasnove, to je umestitve dela v odprt javni, mestni prostor, najbolj smiselna, vsekakor pa terja premestitev s sedanje na drugo primerno lokacijo (če bo potrebna) zaradi vsebine dela temeljit premislek. Druga možnost je primerno deponiranje," so na vprašanje, ali so pomislili na ohranitev tega dela, tudi v imenu občine pojasnili v zavodu Celeia Celje.
Prepuščena pozabi, neredu in propadu
Na občino ni upal računati
Vsega tega jim avtor pravzaprav ne zameri preveč. "Celje krasi vrsta vizualnih umetnin javnega značaja. Ob znamenitem Splavarju in še nekaterih obeležjih zgodovinskega pomena - od gledališkega parka mimo mestnih točk pa prek pokopališča do Starega gradu - naletimo na sodobne umetnine Tomaniča, Četkoviča, Purga, Korpnika, Požlepa in Alaševiča. Nisem docela prepričan, ali bi bilo med tovrstna dela mogoče uvrstiti tudi mojo triptih montažo Angelska Madona s prividi, zato na občino nisem ravno veliko računal. Če bi mesto to delo želelo ohraniti, bi bil vesel, a se zavedam, da delo ne sodi v tako imenovana javna naročila, zanj nisem dobil plačila. Moja Madona je luč sveta ugledala docela drugače. Ideja je padla ob pivu, po 'basketu'.
Bogat celjski depo
Zbirka, ki je javnosti le občasno vidna, obsega nekaj del ustvarjalcev, ki se vpisujejo v sam vrh slovenskega slikarstva 20. stoletja (Maksim Sedej st., Ive Šubic, Marij Pregelj, Stane Kregar, Marko Šuštaršič, Rudolf Kotnik, Emerik Bernard). Med grafičnimi deli so pomembna imena Ljubljanske grafične šole (France Mihelič, Lojze Spacal, Vladimir Makuc, Tinca Stegovec, Gorazd Šefran). S posameznimi deli je slovenska ustvarjalnost zastopana z umetniki, kot so Dragica Čadež, Herman Gvardjančič, Dušan Kirbiš, Tanja Špenko. Najbogateje je po letu 2006 zastopana sodobna celjska ustvarjalnost z deli ključnih celjskih avtorjev, kot so Bori Zupančič, Franc Purg, Željko Opačak, Andreja Džakušič, Maja Hodošček, Manja Vadla, Mark Požlep, Jure Cvitan, Matej Čepin, Narcis Kantardžić, Tomaž Milač, Bojana Križanec, Tomaž Črnej, Robert Hutinski, Ana Straže. Ta del zbirke je bil v Centru sodobne umetnosti nazadnje predstavljen leta 2016, hkrati pa očem skrito zbirko redno bogatijo še dela umetnikov, ki ustvarjajo v Umetniški četrti Celje. Že 15 let namreč umetniki najemnine poravnajo z izročitvijo umetniških del mestu (letno od pet do deset), dela pa nato umestijo v tako imenovano stalno zbirko, ki pravzaprav predstavlja depo.
Najraje bi jo vzel nazaj
Od vsega si trenutno najbolj želi, da bi delo dobil nazaj. "Dejstvo je, da zdaj propada. Če bi mi jo uspelo dobiti nazaj, bi že poskrbel zanjo in morda z njo naredil nov umetniški projekt," razmišlja. Skorajda najslabša rešitev pa bi bil kakšen občinski depo, saj stvari, ko enkrat zaidejo vanj, oči javnosti le še redkokdaj (če sploh) uzrejo. Celje namreč nima stalne zbirke likovnih del, opozarja Bori Zupančič. "Celje je že pred letom 1960 gostilo razstave in avtorji so vsaj eno delo vedno podarili Celju. Nastal je ogromen arhiv, ogromno del, ki se kopičijo po neprimerno vzdrževanih priložnostnih depojih oziroma skladiščih. Prepuščena pozabi, neredu in propadu. Avtorjev, ki so del slovenske in seveda tudi regionalne kulturne pokrajine. In bi bili gotovo primeren segment kulturno-turistične ponudbe tudi tistim, ki bodo prihajali v Celje predvsem zaradi načrtovane brvi (gre za idejo o gradnji viseče brvi, ki bi povezovala Stari grad z mestom, op. p.). Celje bi eno takšno stalno zbirko moralo imeti, to je stvar kulturne politike mesta," dodaja Zupančič.
Kar 370 umetniških del skritih pred javnostjo
V zavodu Celeia Celje oporekajo trditvam, češ da Celje ima stalno zbirko umetniških del, ki jo vodi Center sodobnih umetnosti. Vendar tudi sami dodajajo, da dela javnosti predstavijo le vsakih nekaj let. To pa zato, ker Center sodobnih umetnosti stalnih prostorov, v katerih bi lahko bila stalna zbirka ves čas na ogled, žal nima. In ravno na to dejstvo opozarja Zupančič. "Trenutno je depo stalne zbirke, kjer so zagotovljeni osnovni klimatski pogoji hrambe, v Celjskem domu, na sedežu zavoda Celeia Celje. Obsega 370 umetniških del različnih zvrsti. Do leta 1980 je bila zbiralna politika vezana na razstavni program (ob vsaki razstavi je bilo odkupljeno umetniško delo) in na ustvarjalnost celotnega slovenskega prostora, po letu 1980 se je usmerila predvsem v pridobivanje del umetnikov, ki bistveno zaznamujejo lokalno, celjsko ustvarjalnost. Že nekaj let se soočamo s hudo prostorsko stisko na lokaciji, zato tudi ocenjujemo, da je na primer delo Borija Zupančiča v tovrstni obliki za umestitev v naš depo žal preveliko," dodajajo v zavodu Celeia Celje.
