V Celju od letoviškega bisera pa vse do obujanja pomembnežev

Pred 150 leti je bilo prikupno Celje raj za kopanje v Savinji. S postavljenimi moškimi in ženskimi kopališči je kraj pritegoval petične goste. Še posebno dunajskim in graškim Nemcem, ki so prednjačili med letoviščarji, se je Celje zdelo kot biser ob Savinji. Turistično društvo, ki je sicer v preteklosti delovalo pod različnimi imeni, je turistični impulz nadgradilo, predvsem z ureditvijo parka ob Savinji, ki je že tedaj imel izjemen turistični potencial. Takrat so vanj postavili glasbeni paviljon in v njem so bili dvakrat tedensko koncerti. Uredili so tudi oznake in markacije na poteh, ki so vodile do kar 76 izletniških točk v okolici. Leta 1890 je Celje štelo nekaj več kot 6000 prebivalcev, obiskalo pa jih je 4600 turistov, je med drugim izbrskala Marija Počivavšek iz Muzeja novejše zgodovine Celje, ki je ob 150-letnici delovanja celjskega turističnega društva, najstarejšega tovrstnega društva na Slovenskem, spisala poseben katalog.

Načrte prekrižala onesnažena Savinja

"Do prve svetovne vojne so stavili na kopališki turizem, izletniške točke v okolici in na mestni park. Po vojni se je nacionalna struktura spremenila, spremenilo se je ime društva, a poslanstvo je ostalo enako," opisuje Počivavškova. Naredili so poseben petletni načrt, po katerem naj bi mesto postalo uradno turistično mesto z najmodernejšim kopališčem v državi, a plan ni bil realiziran. "Po eni strani zaradi vse bolj onesnažene Savinje, ki je že v Celje pritekla nečista (največji krivec za to sta bili tovarna usnja v Šoštanju in keramična industrija v Libojah, op. p.), po drugi strani pa je prizadevanja presekala druga svetovna vojna," dodaja zgodovinarka. V tem obdobju je Celje dobilo znameniti Šubičev paviljon, nekakšen prvi turistični biro, ki je stal ob železniški postaji in se je leta 2005 moral umakniti cesti. Pa mestni rastlinjak, v katerem je kraljeval mojster vrtnarjenja Martin Jelovšek. Celo skakalnica je bila v mestu, na Polulah pa posebno kopališče s trampolinom in pristaniščem za čolne.

Oživili so Stari grad

"Druga svetovna vojna je poleg mnogih poslopij poškodovala tudi cvetličnjak, s katerim se je društvo sofinanciralo. Izbor rož v tem cvetličnjaku je bil velik, imel jih je več kot sto vrst. Celje je takrat dejansko postalo mesto rož. Po vojni ga niso obnovili," izpostavlja Marija Počivavšek. Nasploh je obdobje po drugi svetovni vojni zaznamovalo bolj ukvarjanje s Starim gradom. Nekaj se ga je sicer obnavljalo že prej, po vojni pa so člani društva stopili skupaj in ga začeli sami obnavljati. Do leta 1951 so opravili najnujnejša dela, da je bil grad ponovno dostopen obiskovalcem. "Zasilni bife" so uredili kar v starem čebelnjaku. Ravno zaradi obnove Starega gradu so ustanovili podjetje Remont, ki obstaja še dandanes. Želeli so namreč imeti lastno gradbeno ekipo, s katero bi sistematično izvajali obnovitvena dela na gradu. To pa ni edino podjetje, ki so ga ustanovili in ki deluje še danes. V želji, da bi bilo plakatiranje po mestu urejeno in estetsko, so ustanovili podjetje Reklama.

Še pod mnogo projektov, ki sicer pod okriljem drugih živijo še danes, se je podpisalo prav turistično društvo. Bili so pobudnik za ustanovitev turistične srednje šole. Začeli so z ocenjevanji izložb pa maškarado ter odmevnimi in nadvse obiskanimi srednjeveškimi dnevi na Starem gradu; obiskovalcev je bilo v enem dnevu tudi do šest tisoč. Konec 70. let prejšnjega stoletja je bil Stari grad med najbolj obiskanimi gradovi; prešteli so kar 166 tisoč obiskovalcev, kar je vsaj še enkrat več kot sedaj, pa čeprav je tedaj na grad vozila le makadamska cesta.

Zadnje obdobje najtežje

Zadnje obdobje delovanja društva zaznamujejo (raz)delitve njihovih akcij na novoustanovljeni Zavod Celeia Celje in dolgoletni spor z Mestno občino Celje o upravljanju Starega gradu, ki se je sporazumno zaključil šele leta 2011. Turistično društvo tako ni več organizator srednjeveških dnevov, iz Starega gradu se je moralo preseliti v Kvartirno hišo. Od nekdanjih aktivnosti so tako bolj ali manj obdržali le še tradicionalno ocenjevanje okolja z nazivoma zlata vrtnica in metla ter srednjeveško skupino Celjani, podpisujejo pa se pod tri druge projekte: postavili so obeležje obema celjskima kraljicama, Barbari Celjski in Ani Celjski, z izdelavo in predstavitvijo figur znamenitih Celjanov izpostavljajo pomembne zgodovinske osebnosti Celja, hkrati pa v Kvartirni hiši pripravljajo razstave (do sedaj so jih imeli že 108). Ravno zato so nazivu turistično društvo dodali še kulturno, saj sta ta pojma neločljivo povezana, pravi predsednik društva Matija Goljar, ki društvo kot 17. predsednik v zgodovini vodi od leta 2005. "Nekdo me je zadnjič vprašal, katero obdobje se mi v vsej tej bogati zgodovini zdi najpomembnejše. Vsako je bilo, a tudi zadnje je zelo pomembno, saj če nekaj zelo trmastih članov ne bi vztrajalo, se danes tu ne bi pogovarjali o zgodovini društva," pravi Goljar. Česa si ob jubileju želijo? Da preživimo, pravi. "Soočeni smo, da se prijavljamo na razpise, kjer je konkurenca močna, saj se prijavljajo tudi podjetja in zavodi. Zato bi si želeli malo več razumevanja pri zavodih in občini," še pravi Goljar.

V pritličju muzeja je od včeraj na ogled razstava ob 150-letnici delovanja društva. "Ob koncu leta vedno radi ljudem damo razstavo, ki združuje, ne ločuje. Načrtno izbiramo takšne, saj so namenjene ljudem, prebivalcem samim," ob tem poudarja direktor Muzeja novejše zgodovine Celje dr. Tone Kregar. Razstava bo na ogled do konca februarja prihodnje leto.