Rozmari Petek
Velenje leta 1946, takoj po vojni. V trgu, veliko manjšem od sosednjega Šoštanja, ki je takrat veljal za prestolnico Šaleške, so z udarniškimi akcijami začeli popravljati med vojno bombardirane premogovniške naprave. Kopali so premog, da so se upokojenci lahko ogrevali, popravljali porušene domačije, ceste. V naslednjih dveh letih so, spet udarniško, zgradili kulturni in zadružni dom. Med letoma 1952 in 1953 so urejali okolico jezera, zgradili letni kino, naselje počitniških hišic, restavracijo Jezero in otroški vrtec, kasneje pa so udarniki pomagali pri gradnji stadiona ob jezeru, osnovnih šol, smučarskih skakalnic, otroškega igrišča, športnih igrišč in poti ob jezerih. Da so pridobili prostor za gradnjo mesta, so Velenjčani med letoma 1956 in 1961 regulirali Pako, ki je prej kot reka hudourniškega značaja pogosto poplavljala dolinsko ravnico. Regulacija Pake je bila pravzaprav največja velenjska udarniška akcija. Tista, ki velja za rojstvo mesta, pa se je zaključila leta 1959. Takrat so slavnostno odprli novozgrajena stanovanja, ki so jih že takrat ogrevali s sistemom daljinskega ogrevanja. To je bilo tudi prvo daljinsko ogrevanje v celi Jugoslaviji.
Od delavske kolonije do idealnega mesta
Kako in zakaj je nastalo mesto, ki so ga takrat kot dokaz uspešnosti socialističnega režima predstavljali domači in tuji javnosti? Zakaj so ga imenovali "socialistični čudež"? Kako so ga gradili in kako je (bilo) živeti v njem? O vsem tem pripoveduje nova stalna razstava Muzeja Velenje. "Velenje je leta 1948 štelo 1121 ljudi, do začetka devetdesetih let dvajsetega stoletja pa se je število njegovih prebivalcev povečalo za več kot dva tisoč odstotkov. Nagli povojni rasti mesta so botrovale bogate zaloge lignita in velike potrebe po električni energiji v industrijsko razvijajoči se državi. Delovna mesta v premogovniku so v Velenje privabila najprej slovenske rudarje, ki so pred drugo svetovno vojno odšli s trebuhom za kruhom v zahodno Evropo, nato prebivalce slovenskega podeželja, ki so se nadejali boljšega življenja v mestu, in kasneje tudi priseljence iz drugih republik takratne države, Socialistične federativne republike Jugoslavije," opisuje direktorica Muzeja Velenje Mojca Ževart.
Himna nastala sredi gradbišča
Velenje je med drugim ena redkih občin, ki imajo poleg grba in zastave tudi uradno himno. Zanjo so Velenjčani izbrali koračnico Graditeljem Velenja, skladbo, ki je nastala dobesedno sredi gradbišča, v času najintenzivnejše gradnje novega mestnega središča Velenja julija 1959. V himni opisujejo, kako se je na mestu, kjer je še nedolgo nazaj oral kmet, zgodil čudež v obliki lepih novih stanovanj.
Udarniki opravili več kot milijon prostovoljnih ur
Tudi gradnja rudarskih stanovanj je večinoma potekala udarniško. "Od vojne do leta 1964 so Velenjčani opravili več kot milijon udarniških ur. Čeprav se je večina Velenjčanov prostovoljno udeleževala udarniškega dela, je bila udeležba vendarle tudi obvezna, saj je bilo določeno število udarniških ur pogoj za pridobitev stanovanjske pravice," nadaljuje direktorica. Najbolj pridni udarniki so pridobili zlate, srebrne in bronaste značke, ki jih je od srede decembra naprej mogoče videti na razstavi v Velenjskem gradu. V okviru nove stalne razstave so na ogled postavili tudi originalno udarniško samokolnico. Pa eno prvih uličnih svetilk. Poustvarili so sejno sobo takratnega Rudnika lignita Velenje, kjer so z roko načrtani originalni grafikoni o izkopanem premogu. "V tem prostoru je na ogled tudi pomembna pridobitev: Muzej Velenje je poskrbel za rekonstrukcijo makete novega mestnega središča, ki so jo izdelali po fotografijah originalne makete iz srede petdesetih let 20. stoletja. Ta je bila izdelana pred začetkom gradnje mesta in ni bila v celoti realizirana ter se tudi ni ohranila. Kaj se je zgodilo z njo, ni znano," opisuje Ževartova.
Pod geslom Čim več zraka, čim več sonca so gradili novo mestno središče Velenja
