Velenjski dijaki znajo pripraviti izvrstne jedi in ugotavljajo, da brez gastronomije ni turizma

V teh dneh v izbranih turških, poljskih, romunskih, italijanskih in francoskih srednješolskih kuhinjah diši po slovenski martinovi pojedini, tipični orehovi potici, gibanici in drugih slovenskih dobrotah. Dijake iz omenjenih držav in njihove mentorje so pred kratkim ves teden v okviru mednarodnega gastronomskega projekta Erasmus+ Kichen our kingdom, cooking for passion (KOKCOP) gostili na Šoli za storitvene dejavnosti Šolskega centra Velenje, v sklop katerega sodijo tudi gastronomski in turistični srednješolski programi. A z besedo gostili ne smemo razumeti, da so jim zgolj servirali lepo pripravljene jedi, temveč so velenjski dijaki svoje sovrstnike samostojno učili priprave tipičnih slovenskih jedi, da lahko slednji slovensko gastronomsko znanje sedaj skupaj z mentorji prenašajo na svoje sošolce in dijake. "Jaz sem pokazala pripravo klasične orehove potice, idrijske žlikrofe, kobariške štruklje, prekmursko gibanico. Najdlje sem vadila orehovo potico; gotovo dva meseca," opisuje dijakinja Sara Klančnik. Njeno sošolko Niko Prepadnik je najbolj okupirala priprava ognjiščne potice, čeprav je bila za demonstracijo izbrana ravno zato, ker ji je peka te potice šla odlično od rok. "Vseeno sem veliko vadila. Večkrat sem prišla tudi med poukom v učilnice praktičnega pouka, velikokrat sem začela priprave že ob sedmih zjutraj." "Jaz sem pa ostajala tudi po pouku. Mentorica Simona Pompe mi je dala možnost, da sem pripravo jedi vadila tudi ob sobotah," je dodala Maruška Trinkaus, ki je sovrstnike iz tujih držav navdušila tudi z umetnostjo poslikave kave in njene pravilne strežbe.

V čem je njihova drugačnost

"Ravno v tem je naša drugačnost, da se pri nas dijak znajde tako v kuhinji kot v strežbi," doda mentorica Simona Pompe, ki je v slovenskem delu "zakrivila" projekt KOKCOP. "Brez podpore ravnateljice in Milana Papeža, ki je pri nas vodja vseh projektov in obenem zelo povezan s Poljsko, ki je nosilka tega projekta, ne bi šlo," hitro doda sogovornica. "Ideja projekta je, da vsaka država predstavi svoje tradicionalne jedi, svojo gastronomsko dediščino. Pravzaprav ne samo jedi, ampak tudi pogrinjke, kulturo omizja, obedovanja, mešanja koktajlov, čeprav to ni čisto slovensko, pa vendar, da pokažemo, kje smo, kaj smo, kako se postavljamo na zemljevid gastronomije, kako smo svojo gastronomsko dediščino modificirali in jo zdaj tržimo," pojasnjuje. Vsak dan so popestrili še z obiski uglednih gostov chefov, kot sta denimo Janez Bratovž in Gregor Rozman, pa prvakinja v poslikavi kave (latte art) Renata Kočevar in večkratni svetovni prvak v mešanju pijač, Anže Šmid, ki je tudi njihov bivši dijak. Slednji se je s koktajli srečal ravno pri krožku mešanja koktajlov, ki ga na šoli, poleg drugih krožkov, kot je denimo krožek ustvarjanja lutk iz sladkorne mase, ki že meji na prvo umetnost, ali zlaganja serviet, vodi Pompetova.

"Pri nas dijak, ko konča šolanje, ni kuhar ali natakar, temveč je gastronom hotelir oziroma gastronomsko-turistični tehnik ali tehnik gastronomije. Imajo širše znanje in možnost, da sami izberejo, kaj bodo. Lahko je samo barist, ki meša koktajle, in je to njegov poklic. Lahko je sommelier, slaščičar, izdelovalec lutk iz sladkorne pene, znotraj gastronomije je cel kup vej. Lahko je na koncu tudi receptor, če hoče, saj govori tri tuje jezike. Tega ljudje ne vedo (no, saj še vedno imamo gostinsko zbornico, kar je zgrešeno poimenovanje). Pa bi bilo dobro, če bi se zavedali razlike, saj bi tako gastronomija dobila tisto vzporednico s turizmom, ki si jo zasluži," izpostavlja. "Ker kaj je težje? Voditi skupino ljudi na grad ali zanje načrtovati tematski krožnik in pogrinjek, ki vse to povzame? Ne velja več, češ, saj bodo že nekaj skuhali. Kakšnega dunajca, pa bo. Sploh, če želimo tržiti petzvezdična doživetja."

Zaposlijo se praktično takoj

Težav z vpisom zato na šoli nimajo. Zaposlitev pa dijaki po zaključku šolanja dobijo praktično takoj. "Trenutno tovrstnega strokovno usposobljenega kadra močno primanjkuje. Prav v tem vidimo številne priložnosti za naše dijake vseh treh programov s področja gastronomije in turizma (teh je več kot polovica vseh na šoli), ki so se že ali pa se še bodo vključili v naše izobraževalne programe," pravi ravnateljica Šole za storitvene dejavnosti Helena Zupanc in ob tem omeni, da imajo celo dva dijaka iz Ukrajine. "Naši dijaki imajo svoje restavracije, so chefi v različnih restavracijah. So zelo iskani na trgu dela. Ne samo naši, gastronomija ima pomanjkanje kadra, kar je super, ker jim tako cena raste. Prej so bili podplačani," doda Pompetova. "Zdaj se mi nekdanji dijaki včasih že pohvalijo, kakšne plače imajo. Večkrat presežejo mojo. Na to sem tako zelo ponosna, sama tako ali tako ne potrebujem toliko kot oni, ki začenjajo. Ko vidiš, kakšne svoje zgodbe naredijo, si mislim, da smo jim res dali širino. Tudi zaradi medpredmetnih povezav."

Dodaten bonus pri zaposlovanju jim daje tudi sodelovanje v projektu KOKCOP, ki se v tem mesecu že nadaljuje v Italiji (v sklopu projekta bodo obiskali vse države partnerice). Tja odhaja tudi dijakinja drugega letnika Saša Miklavžina. "Komaj čakam. Tam so mojstri latte arta, ki je tudi meni zelo všeč," opiše ob tem, ko postreže poslikano kavo. "Poleg tega me zanimata kuhanje in slaščičarstvo in tu mi dajejo možnost, da lahko vse poskusim. V okviru šole grem poleti tudi na Portugalsko za mesec dni. Veliko odprtih poti imam tukaj," dodaja. Medtem pa Simona Pompe že snuje podoben projekt, kot je ta, ki se marca z obiskom francoske kuhinje zaključuje.