Zakaj mestna občina Celje toži Cinkarno Celje

Da celjska sprenevedanja, kar zadeva onesnaženo zemljo, ne poznajo meja, se je znova lepo pokazalo. Celjska občina namreč toži Cinkarno Celje za povrnitev stroškov, ki so jih imeli zato, ker so morali leta 2015 sanirati na območju stare cinkarne izkopano zemljo. Občina je namreč takrat iz evropskih sredstev gradila kanalizacijo, a odkopane zemlje nato ni smela več zasuti nazaj, ker jih je medtem obiskala okoljska inšpekcija in zahtevala sanacijo izkopane zemlje. Ker je zadeva prišla še do Evropske komisije, so morali poiskati način, kako zemljo sanirati. V Sloveniji odlagališča za nevarne odpadke ni, zato je niso imeli kam odložiti. Primerno rešitev jim je ponudilo podjetje Stonex, ki je zemljo predelalo v nenevaren kompozit in občino rešilo evropske sramote.

Ker vsi vse vedo o stari cinkarni

​Vendar to ni bilo zastonj – občino je sanacija stala okoli 1,3 milijona evrov. Znesek so sprva poskušali izterjati od izvajalca, podjetja CM Celje, a neuspešno. Nato so tožbo usmerili na Cinkarno Celje. Nekdanji predsednik uprave Cinkarne Celje Marjan Prelec in celjski župan Bojan Šrot sta namreč pred leti sklenila dogovor, da Cinkarna območje stare cinkarne, najbolj kontaminiran del Celja, kjer je skoraj sto let delovala topilnica cinka, prepusti občini. Z zavezo, da bosta v primeru, če bodo kasneje naleteli na nevarne odpadke, to družno sanirali. Na nevarne odpadke so naleteli, a Cinkarna Celje trdi, da sklenjen dogovor, podpisan leta 2002, ni vseboval sanacije zemljine, temveč sanacijo katranskih jam, sodov z nevarnimi odpadki in podobne premične odpadke.

Kdo ima prav, je v tem tednu celjsko sodišče poskušalo ugotoviti z zaslišanjem številnih prič. Nikolaja Podgoršek Selič, ki je kasneje postala članica uprave, o sporazumu ni vedela nič. Prvič je zanj izvedela leta 2014 iz medijev, je dejala. Takratni predsednik uprave Tomaž Benčina ji je pojasnil, da so po besedah Prelca področje pospravili in uredili. V mislih so imeli katranske jame, odpadke v sodih in podobno. "To se ni nanašalo na onesnaženo zemljino," je dejala. "Mislim, da ga ni v Celju človeka, starega nad 50 let, ki ne bi vedel, da zemljina vsebuje težke kovine," je dodala. Vsaka takšna industrija namreč pusti sled. Podobno je zatrdil tudi nekdanji Cinkarnar Blaž Črepinšek, ki je bil sopodpisnik sklenjenega sporazuma. "Odstraniti je bilo treba svinjarijo, predvsem katranske jame; te je bilo treba očistiti, odpeljati in to smo naredili. Tam je bilo veliko starih stavb, ki so že propadale in niti nisi vedel, kakšni sodi vse se skrivajo notri, ker si včasih moral skozi luknje plezat. O tem je bilo govora. O ničemer drugem se nismo pogovarjali. O nevarnih snoveh v zemlji se nismo pogovarjali, saj vsak ve, da so notri svinec, cink in podobno. To je splošno znanje."

Dvomi o "atomski podmornici"

Janko Trobiš iz celjske občine, ki je sestavljal primopredajni zapisnik, je povedal, da v zapisniku ni bilo povsem točno dorečeno, na katere nevarne snovi se nanaša. "Vedeli smo, da je tam vrsto let bila težka industrija. Peter Drozg pa je takrat opozoril, da ne vemo, kaj prevzemamo. Lahko da prevzemamo atomsko podmornico, se je izrazil," je opisal Trobiš, zato so v zapisnik dodali varovalko, da bodo v primeru odkritja nevarnih odpadkov te skupaj sanirali. Je pa potrdil, da so se pogovarjali predvsem o odpadkih, ki bi bili v objektih, ki so jih pripravljali na rušenje. Spomnimo, da so na tem območju kasneje postavili stavbe Tehnopolisa, stare stavbe so pompozno, ne meneč se na okolje, razstrelili.

Še manj v prid občine je bilo pričanje strokovne sodelavke na celjski občini Nine Mašat Strle. Potrdila je, da se v tistem času o zemljini ni govorilo, temveč da je bilo treba odstraniti vse iz objektov. Roman Kramer, ki je bil v času gradnje komunalne infrastrukture vodja oddelka za okolje, prostor in komunalo na celjski občini in je bil že v času dogodka najbolj ogorčen nad navodili inšpekcije, je znova poudaril, da je sanacija bila nepotrebna, saj da če bi bili na Krasu, kjer je že po naravni poti več težkih kovin v zemlji, bi jo lahko zasuli nazaj.

Dodal je, da sicer res niso posebej obveščali Cinkarno Celje o tem, kaj in kako tam gradijo. "Verjetno so pa sami videli, saj je vsak lahko videl to gradbišče." Obramba Cinkarne namreč poskuša dokazati, da bi, če bi na občini iskreno verjeli, da je v sporazumu vse to zajeto, ob neljubem dogodku takoj obvestili Cinkarno Celje in že takrat zahtevali soudeležbo pri sanaciji. Tako pa je bil o problematiki takratni predsednik uprave Tomaž Benčina seznanjen – spet – iz medijev.

"Pred tožbo s strani občine nismo prejeli nobenega zahtevka, pa je bil župan takrat tudi v Nadzornem svetu Cinkarne Celje in tudi tam ni tega nikoli izpostavil," je poudaril Benčina. Šrot se zadnje obravnave, na kateri bi bil zaslišan kot priča, zaradi službenih obveznosti ni mogel udeležiti. Naslednja obravnava bo septembra.