Zgodbe za film v knjigah o Zrečah in Zrečanih med obema zadnjima vojnama

Kruto realnost brez ideoloških nazorov, zgolj z zgodbami skupaj 79 ljudi, ki so pred 70 leti morali zapustiti dom in vse svoje premoženje ter zgolj s culicami oditi v Srbijo, Bosno in Hrvaško, tankočutno v svoji novi knjigi Zreški izgnanci opisuje pisec Martin Mrzdovnik. Napisal je že veliko knjig o svojem kraju, med drugim tudi o zreških talcih, za katere so vsako leto pripravljali slovesnosti, dejansko pa o njih niso - razen letnice rojstva, smrti in imena - vedeli prav nič. Podobno je veljalo za izgnance. "Vedel sem za nekatere zreške družine, ki so bile izgnane, in marsikdaj sem bil priča pripovedovanju o izgnanstvu. Vse te zgodbe so me pritegnile, saj sem za nekatere od njih menil, da bi o njih lahko napisali roman ali posneli film. Končno sem v letu 2018 sklenil, da izpolnim obljubo sebi, da popišem to, kar je še ostalo," razloge za nastanek knjige opisuje avtor.

Grozote izgnanstva

Obiskal je 19 družin, ki so bile del Hitlerjevega načrta o preselitvi Slovencev, še posebej tistih, ki niso skrivali domoljubja. Poslušal je zgodbe otrok, vnukov, snah. Nekateri o grozotah, ki so jih v tem času in tudi potem, ko so se leta 1945 lahko končno spet vrnili domov, niso hoteli govoriti. Niti otrokom. Drugi so svoja čustva že pred leti izlili na papir, tretji, pravzaprav kar 41, so bili v času izgnanstva otroci.

"Takrat sem imela štiri leta, a se marsičesa zelo dobro spomnim. Na dan, ko so nas izselili, je imel moj mlajši brat le leto dni. V njegov voziček smo naložili kruha, kolikor se je dalo, mama pa se je bala, da bo otrok, ker ne bo mleka, umrl. Pravzaprav je večkrat rekla, da nas bodo tam tako vse poklali," se spominja Milica Kovač. "Mnogi so v izgnanstvu zboleli, nekateri umrli. Prav vsi pa so bili duhovno ranjeni, saj so videli vojne grozote, mrtve, ki so jim prerezali vratove, vojake brez udov ... in ta negotovost se je globoko vtisnila v takratne otroke, mlade in vse to so prinesli domov," dodaja avtor knjige. Dušan Hus je v izgnanstvu dobil hudo vnetje srednjega ušesa in umrl, ker ni bilo prave oskrbe. Za Marijo Lamut je bil usoden trk vlaka, zaradi katerega je padla po vagonu in pri tem očitno dobila tako hude notranje krvavitve, da je po štirih letih izgnanstva po prihodu domov umrla.

Večina se je leta 1945 le živa in bolj ali manj zdrava vrnila domov. A dom ni bil več dom, saj so se v njihove hiše naselili drugi ljudje. Velikokrat so tako prva leta stanovali pri sorodnikih, včasih tudi kar z družino, ki je naselila njihovo prazno hišo. Od njihovih prejšnjih reči ni ostalo popolnoma nič. Niti ena sama žlica. Nekaj jih je zaradi tega dokončno obupalo. Nekateri pa so domov prišli praktično le umret, opiše Mrzdovnik. Med njimi je bil zreški župnik Jožef Bezjak, ki ga je izgnanstvo doletelo zaradi precej nedolžnih besed na račun Hitlerja, izrečenih v gostilni. "Za Hitlerja je sredi gostilne rekel, da ta bo pa enkrat v 'restu' (zaporu) drva žagal, a gostilna je imela ušesa," pove Mrzdovnik.

Le zapisano se ne pozabi

"Zgodovina nekega kraja je sestavljena iz mnogih zgodb prebivalcev, ki so del velikega mozaika, in prav je, da tem dogodkom damo svoje mesto tudi v našem kraju. Vse, kar ni zapisano, se hitro pozabi in prav te zgodbe izgnanih med drugo svetovno vojno so dolgo čakale na zapis. Ta skromni zapis naj pokaže nanje, na njihovo trpljenje in voljo do življenja ter morda še koga spodbudi k temeljitejšemu pogledu na ta čas in te ljudi," je v uvodu k svoji novi knjigi napisal Mrzdovnik, nekateri so namreč na izseljence gledali kar malo postrani.

Podoben motiv, da se narejeno ne pozabi, je imel pri pisanju knjige tudi Boris Podvršnik, župan Zreč, ki je želel s knjigo Upravne zveze ter služba za opazovanje in obveščanje na Konjiškem zbrati še dostopne podatke o dogodkih pred osamosvojitveno vojno za Slovenijo in ob njej. Uradne dokumente so namreč leta 1995 zažgali, so pa akterji, med katerimi je bil tudi sam, še imeli doma v rokovnikih podatke, ki so mu pomagali pri knjigi, pri slikovnem gradivu pa so si pomagali tudi z zbiratelji. "A 30 let je, podobno kot 70 let, dolga doba, ko se ljudje vsega ne spomnijo več. Marsikje sem bil tudi jaz prepozen, saj so nekateri medtem umrli, nekateri pa so pred dvema letoma pri čiščenju podstrešja vso dokumentacijo vrgli v smeti," opisuje Podvršnik. A pred korono ni bilo časa, doda, "sedaj pa smo tudi župani imeli nekaj več prostih vikendov."

Da ni bilo vse tako preprosto, kot si predstavljajo mladi in vihajo nos ob podatku, da je vojna trajala vsega deset dni, v knjigi opisuje Podvršnik, saj je bilo pestro že veliko prej. Slovenske Konjice so bile takrat med redkimi občinami, ki orožja Jugoslovanski ljudski armadi niso hotele predati. Če se vojna ne bi končala v desetih dneh, česar takrat nihče niti ni mogel predvideti, bi to za Konjičane pomenilo velike težave. Podvršnik se v knjigi osredotoča predvsem na spregledano delo vezistov, ki so skrbeli za komunikacijo, analiziranje podatkov, ki so bili podlaga za sprejemanje odločitev. "O številu vezistov natančni podatki niso niti zbrani oziroma javno predstavljeni. Po oceni pa jih je bilo okoli 3500, dodatno je bil vzpostavljen še kurirski sistem s po 30 osebami na občino, če bi tehnologija odpovedala, kar pomeni, da je bilo vezistov več, kot ima današnja Slovenska vojska vojakov (brez oficirjev)."

Podvršnik ob tem poudarja, da to ni njegova vojaška avtobiografija, temveč poklon in zahvala vsem spregledanim, ki so pomagali, da imamo samostojno državo.