(INTERVJU) Andreja Prislan: Ne morem biti pri miru, pri športu si tudi glavo sčistiš

Leta 1984 je prišla takrat 16-letna Andreja Smrekar iz Dola pri Ljubljani na olimpijske igre v Sarajevo kot najmlajša udeleženka. Za jugoslovansko reprezentanco je na smučeh tekla v štafeti 4x5 kilometrov ter v posamični konkurenci na pet in deset kilometrov. Po poroki je prevzela možev priimek Prislan, rodila hčerko in sina, doštudirala, ustanovila lastno podjetje, postala davčna svetovalka in predsednica uprave podjetja Vizija računovodstvo, d.d., v katerem je preko sto zaposlenih, pred štirimi leti pa se navdušila za curling. Na predkvalifikacijskem olimpijskem turnirju v turškem Erzurumu v paru z Markom Bilčarjem ni uspela, zdaj pa ima 54-letna babica nov izziv. Čez en mesec bo poskušala na Švedskem preteči 90-kilometrsko razdaljo na znamenitem Vasa teku.

So vam že rekli, da ste vražja ženska?

"Ne vem, verjetno pa ni prav veliko takih."

Pa se strinjate s tem?

"Se, se."

Kako se vam je pri komaj 16 letih sploh uspelo uvrstiti v ekipo za olimpijske igre?

"Vsako leto smo imeli veliko tekem, bil je predolimpijski izbor, kdor je bil najboljši, je prišel noter in tako sem se uvrstila. V tistem času je že bil svetovni pokal, bila so državna prvenstva, ni bilo nič drugače kot danes. Iz moje generacije so tekmovali Jure in Uroš Velepec, Jože Klemenčič, Tatjana Smolnikar, Ivo Čarman, Jana Mlakar ..."

Jugoslavija je imela na domačih igrah veliko reprezentanco. Ste imeli zaradi mladosti kaj protekcije v njej, so bolj pazili na vas?

"Ne, sprejeli so me kot povsem enakovredno tekmovalko. Vsi smo bili mladi in nihče ni imel nobenih privilegijev, bil je samo trening, trening in še enkrat trening."

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz Sarajeva, ste morda skupaj proslavili srebrno medaljo Jureta Franka?

"V spominu je ostalo, da nismo šli na otvoritev, kar je seveda škoda. Mi smo imeli naslednji dan tekmo in naj bi počivali, ampak mislim, da bi verjetno dobili še več zaleta, elana, če bi bili fizično prisotni na otvoritvi. Drugače pa se spomnim, da je bilo vse novo, že takrat so bili skenerji, hrana in vse je bilo zelo dobro organizirano."

Tekli ste v štafeti in dvakrat posamično, kar je bilo zelo naporno, sploh za tako mlado tekmovalko.

"Jaz sem uživala. Takrat sem bila mlada in to ni bil problem. V življenju nasploh ne vidim veliko ovir. Imam veliko energije in bolj pozitivno gledam na življenje. Tudi sama si ne postavljam nekih ovir, saj ni potrebe, ker te včasih življenje samo malo vrže s tal, kot je mene ob smrti mojega moža, ampak moraš se postaviti in iti pozitivno naprej. Vedno. Zdaj v covidu še bolj kot doslej."

Zgodaj ste se poročili in si ustvarili družino. Je to bil vzrok, da ste premladi končali tekmovalno kariero?

"Ja, to je bil vzrok. Trenirala sem od osmega do devetnajstega leta, spoznala moža, se takoj poročila, pri devetnajstih, dvajsetih pa že imela otroka, ali že en teden prej, hahaha. Imam sina in hčerko, ona ima dvojčka, stara osem let."

Zakaj ste izbrali tek na smučeh?

"Tek je v Dolu doma in vsak otrok po mojem že po defaultu začne 'laufat' in nekateri so ostali v teku. Tega zdaj ni več toliko, je pa še vedno dosti tekmovalcev."

Ni vas pa zamikalo, da bi v športu ostali poklicno, kot trenerka denimo?

"Ne, šla sem v povsem drug posel, izbrala sem si super poklic, v katerem še danes zelo uživam."

Kako pa ste potem prišli v curling?

"Kolega je rekel, naj pridem malo igrat, se malo zabavat in je res super. Začela sem pred štirimi leti in se borila za uvrstitev na olimpijske igre. Čisto realno je res zelo malo možnosti, da prideš iz Slovenije na olimpijado, ker ni pravih pogojev. Konkurenca je na olimpijskih igrah, kjer nastopa deset držav, tako močna, da je skoraj nemogoče priti tja. Mogoče bo prišla na naslednjo olimpijado kakšna mladina, ampak res je težko priti zraven. To so posebne kvalifikacije, kjer je strašna konkurenca."

V skupini B sta pristala na četrtem mestu za Kazahstanom, Brazilijo in Nigerijo. Slednji se ne zdita ravno hudi konkurentki?

"Treba je vedeti, da to niso Brazilci in Nigerijci, ampak so Kanadčani in Američani zadaj. Ti dve državi sta v svetovnem vrhu in tekmovalci, ki se za svojo državo niso kvalificirali, tekmujejo za ti dve in še veliko drugih držav. Zato je tudi tako huda konkurenca. Mogoče sva imela tudi malo smole, ravno za točko sva enkrat izgubila, in drugič tudi, tako da ... V vsakem primeru pa je zelo težko priti naprej."

Kaj bi potrebovali v Sloveniji, da bi se panoga dvignila na višji nivo, da bi se denimo čez leta kakšen Slovenec ali Slovenka kvalificiral na olimpijske igre?

"Predvsem bi potrebovali pravo dvorano. Midva sva čez poletje in jesen največ trenirala v Planici, kjer je led še najprimernejši."

Dober, hiter led mora biti za curling?

"V Planici je približno v redu. Tudi v Zalogu, kadar imamo kakšen Ljubljana open ali kakšno drugo prvenstvo, je dober led. Imamo zelo dobrega strokovnjaka za pripravo ledu, ampak to samo, kadar so turnirji. Za trening pa je drugačen led, kar je škoda, saj je ta šport za vse generacije, curling je lahko tudi družinski šport, ogromno je tukaj tudi povezovanja. Škoda, da se več ne vloži v dvorano, za katero se že dolgo časa govori, da se bo gradila. "

Več kot 54 strani osnovnih pravil

Na ledu mora biti tudi razpršena voda, da kamni, ki so težki okoli 20 kilogramov, hitreje potujejo.

"V curlingu je več kot 54 strani osnovnih pravil. To je posebnost, moraš biti natančen, imeti moraš občutek za hitrost, kako boš izmet naredil, veliko je teh stvari. Kondicija je potrebna, ker lahko tekme kar nekaj časa trajajo, lahko jih je tudi več na dan. Če si veliko na ledu, porabiš ogromno energije, Izračunali so, da toliko, kot pri teku na 60 metrov. Ves čas moraš biti skoncentriran, tako da potrebuješ kondicijo."

Kaj mora imeti tekmovalec, da je uspešen v tem športu?

"Vse: logiko, občutek, glavo pa še, da znaš prebrati sotekmovalca, gre za medsebojno komuniciranje."

Obstaja kakšna podobnost med tekom na smučeh in curlingom?

"Mogoče občutek za ravnotežje, pa mraz, hahaha. Če bi hoteli, bi lahko v vsakem športu našli vzporednice. Moraš imeti kondicijo, občutek in dosti energije."

Kje so v Sloveniji najpomembnejši centri za curling?

"Pri nas je to razmeroma mlad šport, ki se je začel razvijati šele pred dvanajstimi leti. Centri so v Zalogu, na Jesenicah in v Planici. Velenje je tudi dobro, potem pa je že konec."

Tokrat se vam ni uspelo uvrstiti na olimpijske igre. Ali še imate voljo in upanje?

"Še imam voljo, da čez štiri leta znova poskusim."

Imate še veliko časa, da postanete najstarejša olimpijka, kajti na poletnih igrah so nekateri konjeniki stari več kot 70 let.

"Če imaš voljo, je vse mogoče. Ta šport je za vse generacije, tako da ga ne bom kar pustila."

Pazi, da ne gre danes mimo

Vaš moto je Živi za danes.

"Seveda, nič ni pomembnejšega od današnjega dne. Gledam tudi naprej, ampak če boš vedno mislil samo na to, kaj bo jutri, bo šel danes mimo."

Najboljši tekmovalci so seveda vrhunski športniki. Koliko časa namenijo treningu in koliko ga vi?

"Zadnje čase kar veliko treniram, fizično tudi zaradi teka. Imam kondicijo, sicer pa imamo premalo treningov. Ob ponedeljkih imamo treninge v Zalogu, termin imamo še v nedeljo, drugače pa je dvorana zasedena. To je premalo, če hočeš nekam priti. Najboljši pa vadijo tako, kot smo mi trenirali pri teku, ko smo imeli po dva ali tri treninge na dan. Premalo treniramo, ker ni pogojev."

V teku Vasa ​ste našli nov izziv, kar za nekdanjo vrhunsko tekačico ni presenetljivo. Kako se pripravljate nanj?

"Sem kar pridna, dvakrat na teden tečem v Planici proti Tamarju in Italiji, ob sobotah in nedeljah 50 kilometrov, ob sredah pa jih naredim 20 ali 30. Na 90 kilometrov za trening ne bom tekla, ker to ni običaj. Tudi ko trenirajo maratonci, nikoli ne grejo na polno razdaljo. Srčno upam, da bo hiter sneg in da bo trajalo sedem ali največ osem ur. Me kar malo skrbi, ker je to le izziv. Malo se bojim mraza, če bo manj kot minus osem stopinj Celzija, ne bom startala. Malo razuma pa je tudi treba vklopiti."

Kako to, da ste se prijavili prav na Vaso?

"Pride nečakinja in reče: 'Veš, teta, gledala sem en star video posnetek, petnajst let nazaj, ko smo bili še majhni in smo delali iglu v snegu. Veš, kaj si rekla, ko si prišibala mimo? Kaj bom jaz naredila, da bom šla 2022 na Vasa tek.' To je zadnjič povedala in sem si rekla, zakaj pa v končni fazi ne bi šla. Tako sem prišla do te ideje. Več teh tekem je, tečem 27. februarja, naslednji dan pa že imam ligaško tekmo v curlingu."

Vas bo spremljala družina?

"Ne, tja grem s svojim bratrancem in svojim bratom. Štirje gremo. Tudi oni bodo tekli, nekateri grejo že tretjič, četrtič. Ne vadimo skupaj, včasih se samo kam skupaj zapeljemo, to je individualni šport in greš na trening kar sam."

Tehnika bo vsekakor vaša velika prednost?

"Ja, tehnika pa ostane. Za vedno, to pa je prednost."

Kako vse to zmorete, kako usklajujete številne obveznosti? Verjetno potrebujete to stalno gibanje?

"Ne morem biti pri miru. Pri športu si tudi glavo malo sčistiš, poslovne stvari pa tudi zelo rada delam. Imam super sodelavce, dobro delamo in se dobro imamo. Z dobrimi ljudmi ni težko."

Uspešni ste tudi v poslovnem svetu. Kako ste prišli v te vode?

"Hodila sem na športno gimnazijo v Škofjo Loko, potem pa sem se vpisala na fakulteto za šport, ampak sem prekinila študij, ker sem se poročila in zanosila. Zatem sem šla na prakso v neko podjetje malo papirje prekladat, potem pa sem se vpisala na ekonomsko fakulteto v Mariboru in mi je delo v tem poslu všeč še danes."

Z dušo in telesom pri stvari

Kaj je najpomembnejše za uspeh v športu in za uspeh v podjetništvu?

"To se čisto pokriva. Če delaš tisto, kar te veseli, boš uspešen. Moraš biti z dušo in telesom pri stvari. Ničesar ne moreš doseči, če ti to ni pisano na kožo. Ne bi bila uspešna v drugem poklicu, ker me to ne bi osrečevalo. Moraš biti včasih malo pogumen in poskusiti, potem pa vidiš, ali ti to ustreza."

Ste kot direktorica zahtevni do podrejenih?

"Vsi skupaj smo zelo dobri sodelavci. Na nek način sem stroga, vemo, kakšna so pravila, če jih spoštuješ, lahko super delaš. Dobro delo se trudim ustrezno nagraditi, če kaj zgrešim, mi pa povejo. Imamo takšen odnos, ker se potem dobro dela. Vesela sem, da radi pridejo v službo. To se mi zdi zelo pomembno, saj večino življenja preživiš tukaj. Če so dobri odnosi, je vse veliko lažje. Ve pa se, da je treba delati in kaj je treba narediti, vedno se pa ponudi pomoč, če je treba."

Kaj pa počnete poleti?

"Veliko plavam, za svoj 50. rojstni dan sem si omislila motokros. Vnuka sta že toliko stara, da lahko skupaj igramo košarko, nogomet, rolamo zelo veliko. Kajak, kanu, pedalin, vse mi gre dobro. Ogromno energije imam in moram to nekako dati ven."