Tamara Zidanšek je z uvrstitvijo v polfinale Roland Garrosa poskrbela, da je 85. igralko na svetu spoznal teniški svet. Človek iz ozadja njenih uspehov je Marjan Čuk, ki je že več let vodja ekipe in menedžer. Kdor ima Trboveljčana možnost malce bolje spoznati, hitro ugotovi, da z njim ni dobro češenj zobati. Nekdanji nogometaš in zdajšnji poslovnež vsakomur jasno pove svoje mnenje ter brezkompromisno sledi svoji poti.
"V zadnjih mesecih so se v ekipi zgodile številne spremembe. Zamenjali smo trenerja Zorana Krajnca, ki je bil pred tem skoraj ves čas ob Tamari. Po prihodu iz Avstralije je bila Tamara povsem na tleh. Odkrito mi je zaupala svoje skrbi, zato sem moral reagirati. Naredil sem menjavo v ekipi. Že prej sem vodil ekipo, a jo odslej še bolj neposredno, saj sem ob Tamari praktično ves čas," pravi Čuk. "Sem zelo dober motivator, ki tudi v slabih stvareh išče pozitivo. Nasveti na Tamaro vplivajo dobro, njeno bogato teniško znanje pa je zapuščina dolgoletnega dela z Zoranom Krajncem."
V Parizu je poleg vodje ekipe ob Tamari ves čas tudi psiholog Matej Lunežnik. "Tamaro bodrimo vsako točko. Mentalno jo polnimo, ko se ona prazni. To jo drži pokonci. Sama je našla veliko notranje moči, da zmore biti kos vsem pritiskom. Pred Parizom je v ključnih trenutkih večkrat pokleknila, zdaj pa je kos največjim pritiskom." Glasno navijanje je zelo zmotilo Sorano Cirstea, v četrtfinalu pa je dal portugalski sodnik Carlos Ramos slovenski igralki opozorilo. "Na tekmah smo zelo glasni. Na vse načine skušamo Tamari pomagati, a očitno določene poteze koga tudi zmotijo, zato lahko dobimo tudi kakšno opozorilo. Vsi moramo biti aktivni, kajti le tako lahko dosegamo vrhunske rezultate," je prepričan Čuk.
"Tamara navzven morda deluje mirno, a znotraj nje se dogajajo težke bitke. Res je, da v Parizu zaenkrat pišemo pravljico, a vse vendarle ne gre tako po načrtih, kot bi si želeli. Da je v četrtfinalu in tretjem krogu izgubila po šest iger zapored, gotovo ni pozitivno. Je pa toliko bolj, da se je vsakokrat pobrala. Ne le pobrala, vse tretje nize je tudi dobila!" je ponosen vodja ekipe. "Strah ima sicer velike oči, a nima efekta. Vsakršne negativne pomisleke moramo zatreti pred vstopom na igrišče. Močan si takrat, ko dogovorjene stvari preneseš na igrišče, ob tem pa ostaneš potrpežljiv, ko tekmec dobiva točke. Zelo velik poudarek pred vsakim dvobojem dajemo psihološki pripravi. Analize igralk delamo izjemno podrobno."
Da je Tamara od majhne deklice iz Slovenskih Konjic napredovala do zvezdnice Roland Garrosa, se je moralo sestaviti veliko stvari. "Začetek uspešne letošnje poti je bil v Bogoti, kjer se je Tamara ob spremstvu trenerja Anžeta Čevke uvrstila v finale. Prelomnica pa je bil turnir v Madridu. Prepričan sem, da če bi odigrala kakšno tekmo več na takšni ravni kot v teh dneh v Parizu, bi premagala prvo igralko sveta Asleigh Barty. Malo je zmanjkalo, a je pridobila veliko samozavesti. Pred Parizom smo se odločili, da ne bomo tekmovali. Pet dni smo naporno trenirali, potem pa spustili intenziteto, da je na največjo tekmo pripotovala spočita, motivirana in željna tekem. Na trening v Slovenijo sem povabil Španca Pancha Alvarina, ki je trenerska legenda. Vadili smo skupaj, se dobro ujeli," razlaga Čuk.
In kakšni bodo dnevi in tedni po pariški pravljici? "Trdo bomo delali naprej. Tamara bo imela na turnirjih vedno vsaj enega spremljevalca, lahko tudi po dva. Tesneje bo začela sodelovati s španskim trenerjem Panchem. Ob njej bova še naprej Anže in jaz ter psiholog in kondicijski trener, s katerim zaenkrat sodelujemo na daljavo. Potrebujem pa še enega fizioterapevta za polni delovni čas," zaključuje Marjan Čuk.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
