Tomaž Ranc
Medicinske humanitarne odprave so v času, ko je v svetu še prisotna epidemija koronavirusa, poseben izziv. Pravzaprav jih v organizaciji krovne Mednarodne organizacije Hernia International, ki skrbi za njihov pravni okvir, niso mogli organizirati, kot bi želeli, kar dve leti in pol. Lani so jo odpovedali tik pred zdajci in tudi letošnja odprava, ki jo je vodil slovenski kirurg dr. Jurij Gorjanc, je bila v negotovosti, saj je tik pred odhodom zbolel anesteziolog, a jim je na koncu v letošnjem marcu vendarle uspelo.
Ekipe se same dogovorijo za lokacijo in tokratna je krenila v Tanzanijo. Bila je petčlanska in mednarodna, njen namen pa je bil podoben kot vselej - pomagati ljudem, operirati in tega naučiti tudi tamkajšnje kirurge.
Nekateri bi bili ogroženi
"V štirih dneh in pol smo tako opravili 43 operacij kil in tudi nekaj nujnih operacij, kot so slepiči in druga vnetja; pomagali smo pri carskem rezu domačink. Že ob koncu moje prejšnje afriške odprave je prišel naokoli mlad zdravnik, da bi videl, kaj ti tujci, ki pridemo v Afriko, sploh počnemo. Ko je videl, da bi se to, kar želimo, ujelo z njegovimi potrebami, je poslal poizvedbo in z nami je potem letos sodeloval pri delu in se učil kot specializant kirurgije," je povedal Gorjanc.
Ob Gorjancu so bili člani odprave še Miran Rems, kirurg iz Splošne bolnišnice Jesenice, Marija Jekovec, radiologinja iz UKC Ljubljana, Wolfgang Walser, anestezijski tehnik iz Feldkircha v Avstriji, in Manuela Logan, sestra instrumentarka iz Liechtensteina.
Če teh bolnikov ne bi operirali, bi bili nekateri med njimi gotovo življenjsko ogroženi, nekaterim pa se je s tem izboljšala kvaliteta življenja, na primer tistim, ki so doslej trpeli s kilo. "Kako je hoditi s petkilogramsko vrečo okoli, kaj ta človek sploh lahko počne, si verjetno težko predstavljate. Umrl verjetno ne bo, lahko se pa kila uklešči. Nekatere so potencialno nevarne, nekatere pa tudi tako strašno, vsekakor pa krnijo kvaliteto življenja. Tehnike afriških operacij brez mrežic jim ne zagotavljajo dobre rešitve, ker se jim težava pogosto ponovi. Naš namen je torej tudi izobraževanje o sodobnih metodah," je dejal Gorjanc.
Vaška bolnišnica v revščini
Tokrat je ekipa delala na pravem podeželju, v oddaljeni vasi Malya na južni obali Viktorijinega jezera, tik pod ekvatorjem. Tamkajšnjo vaško bolnišnico imenujejo zdravstveni center, ima pa vsega dve operacijski mizi za najnujnejše operacije, pomembne za preživetje - carske reze, nujno trebušno kirurgijo ali operacije poškodb. Pred medicinskim delom so dva dni porabili za potovanje, pol dneva za pripravo in dva dni za povratek.
Veliko več je bilo tokrat dela pri pripravah, potrdilih, papirologiji. "Prišli smo v okolje, kjer je prebivalstvo izrazito revno, so poljedelci, daleč okoli ni nobene industrije. Do tja je vodila makadamska cesta, do prvega asfalta sta dve uri vožnje. Pri življenju so omejeni na krog svoje ali sosednje vasi, na izmenjavo dobrin. Oskrbeli smo to vas in okoliške vasi, kjer so izvedeli, da smo tukaj. Ti ljudje ne bi šli v bolnišnico dve uri vstran, ker si tega ne morejo privoščiti in jim je to logistično težko," je kraje opisal zdravnik.
Pomembno je bilo, da je mladi afriški lokalni zdravnik v tej svoji bolnišnici, kamor je bil poslan za pol leta, uredil vse potrebno; tudi zbral je bolnike, urejal dokumente in se naučil novih operacij. "Vedno je treba najti osebo, ki dojame problematiko in skupaj z nami tudi prevzame odgovornost. V našem, zahodnem okolju je medicina kot servis, tam pa dejansko pridemo v stik s tistim prvotnim, kjer mejijo na preživetje," pravi Gorjanc, ki se na take odprave želi vračati vsako leto.
In kako so se v Afriki, v Tanzaniji, tolkli s koronavirusom? "Tudi tu so umirali zaradi covida-19, predvsem starejši ljudje. Ampak za Afriko to ni bil tak hud udarec, tudi zaradi klime in redke naseljenosti. Cepljenje ni pogosto, ljudje so večinoma nosili maske v bolnišnici, tudi obiskovalci. Torej spoštujejo pravila," je ob povratku povedal Gorjanc.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
