Omejitve, ki jih srečujemo na vsakem koraku, že nekaj časa pošteno posegajo v vedenjske vzorce otrok. Prepovedi, zapovedi, ukrepi, navodila, zato jim gre, razumljivo, vse več stvari pošteno na živce. Načenja njihovo potrpežljivost, pravijo starši, ki bodo doma v vlogi učiteljev vsaj še nekaj časa nezaželeni. Nemalo staršev si beli glavo, kako se lahko sploh še približajo svojim otokom, da bi skupaj počeli tudi kaj zabavnega. Kaj, kar bi spodbudilo njihovo ustvarjalnost, kreativno razmišljanje, pogled izven okvirjev in ob tem okrepilo medsebojno povezanost.
Bližnjice niso dobra rešitev
Kako lahko v danih okoliščinah še vedno spodbujamo otroke h kreativnosti in k treningu možganov, da bo to sproščeno in spontano, smo se pogovarjali z Nastjo Mulej, magistrico komunikologije, ki je licencirana trenerka kreativnosti, specialistka za uspešno reševanje težav in ustvarjalno soočanje z izzivi. "Pogovor, pogovor, pogovor," pravi Mulejeva o tem, kako ohraniti povezanost, se približati, da nasveti ne postanejo še eno v vrsti usmerjanja. Dodaja, da je seveda razlika ali gre za najstnika ali pa za mlajše otroke. "Najstniki cenijo, če jim izkažeš radovednost, a brez pametovanja, ter spoštovanje, ne pokroviteljstvo. In brez obsojanja. Moja najstnica je imela še pred korono obdobje, ko se je zaprla, pa sem samo sedela v tišini in temi na njeni postelji in počasi se je odpirala. Manjši otroci pa bodo delali tisto, kar delajo starši. Zato je od nas odvisno, kaj hočemo. Če smo starši disciplinirani za službeno delo brez pritoževanja, bodo tudi otroci. Če starši pohvalimo sebe za kakšno dobro narejeno dejanje, potem se bodo tudi otroci dobro počutili, ko bodo kaj naredili in dosegli." Tudi ona meni, da je v tem primeru morda najtežja stvar na svetu vztrajnost, potrpežljivost in doslednost. "Vem, da zveni stokrat lažje, kot je, vem, da vsi včasih popustimo, a nikoli ne pozabimo: vsako bitje išče ugodje s čim manjšo porabo energije, in ko enkrat pokažemo lažjo pot, bo vsak težil in upal, da bi lahko še enkrat šel po njej. Zato je preventiva boljša od kurative, in zato je boljše, da imamo vsega premalo kot vsega preveč."
Res se nam vsem, torej tudi otrokom, v zadnjih mesecih zdi, da imamo česa premalo. Da nas čas karanten in izolacij omejuje, ne le stikov in gojenja odnosov, pač pa tudi materialnih dobrin. Pa nas res? In kako to vpliva na razmišljanje, na otroško kreativnost? Specialistka za učinkovito in ustvarjalno soočanje z izzivi pravi, da če smo iskreni, morda potrebujemo le deset odstotkov stvari, ki jih imamo, saj če bi se manj primerjali z drugimi, bi ugotovili, da potrebujemo res malo. "Že s tem bi trenirali kreativnost, saj ne bi vsega reševali v trgovini. In čeprav smo fizično ločeni, ni treba, da smo tudi družbeno. Moj oče je pred kratkim praznoval 80 let prek spletne aplikacije Zoom. Ne moremo se čutiti in vohati, lahko pa se vidimo in slišimo," z zasebnim primerom oriše možnost novih izzivov, s katerimi nam danes postreže tehnologija. Še vedno tedensko vodi delavnice z otroki na daljavo, kjer namesto da bi fizično risali plakate, jih ustvarjajo digitalno. "Na koncu je odvisno od nas, starejših, koliko smo strenirani za pozitivno in konstruktivno, ne jamraško kritizersko, koliko smo naravnani na razvoj, ne zastoj, koliko smo naučeni za moč, ne nemoč, toliko smo lahko dober zgled otrokom. Če pa imamo občutek, da se nič ne da, in to potem še stopnjujemo do agresije, bo to seveda za otroke grozen čas."
Z zgledom je usmerjanje preprosto
Zaradi narave in vsebine svojega dela, se Mulejeva sicer srečuje z otroki, ki osvajajo iznajdljivost in v novih možnosti najprej iščejo prednosti, a ob tem sliši tudi tragične zgodbe. "Nekateri otroci imajo rezilientnost (uspešno odzivanje v stresnih situacijah) v sebi, večino pa lahko okoliščine, ko so nenehno obkroženi samo z nezrelimi starši, težko ekonomsko situacijo in pritiskom vrstnikom, ki ga stopnjujejo družbeni mediji, potegnejo zelo navzdol. V nekarantenskih časih te otroke ulovijo in vodijo drugi zreli odrasli, v šoli in na krožkih, zdaj pa to ni vedno mogoče." In konec koncev je preprosto z navadami usmerjati otroka, saj če bo odrasli veliko in rad bral, bo verjetno tudi otrok, saj drugega ne bo poznal. Če bo odrasel človek skrbel za svoje zdravo telo, bo tudi otrok. Torej moramo otroke nekako zapeljati v svet namerne uporabe možganov, saj se ne bodo odločili za nekaj, česar ne poznajo. Medtem pa omejitve najbolj globoko zarežejo v domačem okolju. "Težko je tam, kjer otroci slišijo stavke, kot so "Nima smisla, nič se ne da narediti", "Tiho bodi, jaz imam prav", "To je ja zdrava kmečka pamet" in podobno. Ti otroci ne bodo znali razmišljati s svojo glavo in slej ko prej bodo postali orodje drugega, nas še opozori edina licencirana trenerka razmišljanja po metodah dr. Edwarda de Bona pri nas, ena od samo 28 licenciranih master trenerjev na svetu, saj "potenciala za kreativnost je neskončno, možgani so nevroplastični še v starih letih, kaj šele v mladih, kako pa bomo delali s tem možganskim 'plastelinom', pa je odvisno od zrelosti odraslih".
