Dve ulični dogajanji sta se me posebej dotaknili v preteklih dneh – Pohod za življenje in protest nekaterih dijakov srednje šole v Zagorju ob Savi. (Nasilni pohodi in policijski kordoni naj se zmenijo z režiserji predstave; petkovim protestom v Ljubljani pa bi se pridružila tudi sama, če bi mi okoliščine to dopuščale.)
Pohod za življenje je bil letos organiziran že tretjič; v organizaciji Zavoda KUL (ki sicer ima direktorja, a nič zaposlenih) je potekal pod geslom Človekovo življenje je nedotakljivo. Preprosti, a zelo kompleksni trditvi bi težko kdo ugovarjal, zato toliko bolj preseneča, da so jo udeleženci aplicirali le na še nerojene otroke. Nedotakljivo je namreč tudi življenje rojenih otrok, odraščajočih in odraslih. In ravno pri tem so se organizatorji shoda in udeleženci hudo zaplezali. Kako, bom poskušala pojasniti ob njihovih geslih oziroma danih izjavah.
"Splav vzame človeško življenje." Ignoranca in sprenevedanje tudi. Na svetu namreč zaradi podhranjenosti vsako leto umre tri milijone otrok (24.000 ljudi na dan) in večino smrti bi lahko preprečili. Toda razpravljati o tem bi pomenilo soočiti se z resničnostjo, ki pa vedno znova trči ob brezkompromisno pogoltnost kapitala. To pa bi bilo za organizatorje takšnih shodov zagotovo povsem mimo, saj bi jih kdo lahko povezal z usmerjenostjo v levo ali, bog ne daj, celo s komunajzarstvom. Koliko smrti otrok zahtevajo za razviti svet ozdravljive bolezni, nasilje, lokalni spopadi in vojne, najbrž ne more prešteti nihče.
"Nerojeni otroci nas potrebujejo, saj si sami ne morejo pomagati." Spet trditev, ki zagotovo drži. Toda kako naj si pomagajo že rojeni otroci na Haitiju, v Siriji, Jemnu, Afriki, Južni Ameriki, Aziji in še marsikje, ki so brez doma, vode, hrane prepuščeni ulicam in smetiščem, preprodajalcem ljudi, tolpam in mamilarskim kartelom? Kako naj si sami pomagajo zlorabljeni otroci? Samo v Franciji jih je v zadnjih 70 letih bilo v cerkvenih ustanovah najmanj 216.000. Med cerkvenim osebjem pa je komisija razkrila od 2900 do 3200 pedofilov. Spoštovani branilci življenja, boste šli na ulice tudi za vsa ta življenja? Bil bi že skrajni čas.
"Splav ni kul!" Ali kdo mogoče pravi, da je? Splav namreč ni le prekinitev nosečnosti, je tudi težka odločitev ženske. In samo ona – ne javni dušebrižniki – ima pravico reči da ali ne, sprejeti materinstvo ali ne. Stroka je svoje že rekla in družba z zapisom v ustavo tudi, zato naj ostane tako. Človekovo življenje je namreč nedotakljivo, tudi življenje žensk in mater. (Znotraj tega konteksta bi nasprotniki in nasprotnice tega shoda lahko nastopili bolj dostojanstveno.)
"1.000.000 zdravih marij za 1.000.000 umrlih nerojenih otrok v zadnjih 70 letih." Molitvi bi se pridružila tudi sama, saj je lepa, in globoko verjamem, da je spočetje življenja velik čudež. Ne bi pa molitve monotono žebrala sebi v brado, temveč bi se ob priprošnji spomnila tudi vseh nepreštetih zunajzakonskih "blagoslovljenih sadov", ki so jih rojevale dekle, služkinje in posiljene ženske in so tako kot njihovi otroci daleč od blagoslova doživljale strahotne usode. Največkrat tudi zaradi glasnikov morale, domačih župnikov, ki niti ženskam niti otrokom niso bili v nikakršno oporo; še več – sramoto so javno obsojali, a hkrati tolerirali bolj ali manj premožne očete nezakonskih otrok. Prenekateri duhovnik je otroka(e) zaplodil tudi sam. Podobne prakse se povsod po svetu dogajajo še danes, le nekoliko drugače so zapakirane.
"Človekovo življenje je nedotakljivo." Ta trditev bi morala, če je mišljena resno, izzveneti v totalni pacifizem, toda zgodovinske izkušnje kažejo povsem drugačno prakso. S parolama Za Boga, cesarja in domovino! ter Za Boga, narod in domovino! so fantje in moški v naših krajih odhajali ubijat. Z duhovnikovim blagoslovom. Med prvo svetovno vojno na fronto, med drugo lahko že do najbližjega soseda. Tako poudarjana nedotakljivost življenja se torej v resničnem življenju, na nedeklarativni ravni, vedno znova topi kot Dalijeva Vztrajnost spomina …
In nazadnje še izjava zakoncev. "Prepričana sva, da je to borba za največje vprašanje v današnjem času. Konec koncev je imel v zgodovini oče, mož oblast nad življenjem žene, nad življenjem svojih otrok in sužnjev. Na srečo smo šli iz teh barbarskih časov. Zadnji ostanek je zdaj oblast nad življenjem nerojenega otroka. In upam, da se bomo tudi tega znebili v doglednem času." Tako omejena miselnost ob vsem nasilju v družinah, pretepenih, posiljenih ženskah? Pregnanih družinah? Prodanih, izkoriščanih, zlorabljenih, pobitih ljudeh? Vojnah? O, sancta simplicitas! V takšnem res ostane samo še prošnja: Gospod, usmili se. Kristus, usmili se. Prosim pa vaju, da z zoro ožarjene ali pod varno streho skrite tipe pustita še malo v paci, da se bodo kasneje, ko bo čas, brez maske soočili s teboj in s sabo.
Res bi dijakinjo in njene sošolce lahko opravičevali z zaletavo mladostjo, toda to so tudi leta, ko človek dobi volilno pravico, ta pa že terja nekaj premišljenosti. Sploh pa – podporniki na shodu so bili že daleč od komaj dozorele polnoletnosti. Zato bom spraševala v njihovi maniri. Boste v svoji velikodušnosti pred morebitno operacijo osebju predlagali, naj sname maske, saj so škodljive? Boste šli na ulice za vse delavce, ki v težkih razmerah varijo z vso navlako, ki jo morajo imeti na sebi? Za vse, ki delajo v živilskopredelovalni industriji? Za vse v raziskovalnih laboratorijih? Boste zahtevali, naj si snamejo opremo, ker jim škodi? Tudi avtoličarji?
Ti skrajni primeri samo kažejo na banalnost takšnih protestov in na tipičen sindrom, značilen za Slovence. Najbolj strnjeno je izražen z "Ne boš ti mene!", pa naj gre za prekoračene hitrosti, divjanje z motorji po gozdovih, telefoniranje med vožnjo, odlaganje odpadkov, nespoštovanje pravne države (pri tem imajo idealne vzore v parlamentu in vladi), javno poniževanje, zmerjanje in žaljenje, bučne zabave na domačih dvoriščih in v stanovanjih, ognjemete ob praznovanjih, petarde in še in še v stilu "Kaj nam pa morejo!" Upor proti maskam je tako le še ena manifestacija izražanja lastne volje in moči ne glede na okoliščine. In nima prav nič skupnega s svobodo.
Kaj torej povezuje omenjena shoda? Oba črpata iz deklarativnega leporečja in izpraznjenih besed. Če jih napolnimo z vsebino, se stvari razprejo v vsej svoji razsežnosti in razkrijejo njihove glasnike. Brez mask.
