Jasmina Detela
V Črni oziroma Svetli na Koroškem, kot so jo v težkih časih po poplavah začasno preimenovali, se življenje postopno normalizira, vsaj v prvi fazi. Bučanje Meže se je umirilo, prav tako niso več pogosti zvoki preletavajočih helikopterjev, je pa še vedno v sanacijo vprežene precej gradbene mehanizacije, kopica vojakov in drugih prostovoljcev, ki se že dobra dva tedna neumorno trudijo za dobrobit (so)krajanov. Kljub temu kratek sprehod skozi krajevno jedro kaže, da bo poplavna sanacija dolgotrajna, a ljudje s črnjansko županjo Romano Lesjak na čelu ohranjajo optimizem, čeprav niso brez skrbi. Ne bodo dopustili, da se na Črno pozabi, poudarijo večkrat.
Kuhali so zase in za sosede
S helikopterji so jim dostavljali hrano in vodo ter in ju delili občanom, ki so bili več dni brez vode, elektrike in mobilnega signala, zaprte so bile tudi trgovine, ki se postopno odpirajo nazaj (mesnica in pošta sta se že, trafika recimo še ne). Sprva so po občini vzpostavili več razdelilnih točk, zadnjo pa le še v kulturnem domu, kjer so lahko občani brezplačno dvignili ustekleničeno pitno vodo, pralni prašek, mleko, olje, čistila ... v telovadnici osnovne šole pa različna oblačila, obutev, posteljnino, kozmetiko za odrasle, otroke in drugo opremo.
"V Črni smo bili vsaj deset dni brez odprtih trgovin. Elektrike ni bilo, prav tako signala in vode. Vojno stanje. Kuhali smo stare zaloge - makarone in špagete, pa kar je ostalo na njivi. Na srečo imamo doma plin, ki smo ga delili tudi s sosedi. Čeprav je bilo prej ogromno ljudi skreganih, so zdaj stopili skupaj," nam je povedal Andrej iz Žerjava in pohvalil oskrbo z živili, ki da je odlično organizirana. "Imamo vse, kar potrebujemo. Prišel sem po škornje, sadje za otroke, toaletni papir. Dobimo vse od A do Ž, tudi zdravila, za zdravniško oskrbo je poskrbljeno," je zadovoljen. V bloku blizu Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Črna, kjer je tudi zaposlena, živi Mateja Kristavčnik, ki je pomagala od prvega dneva katastrofalne ujme dobesedno od zore do mraka. "Prvih nekaj dni sem bila po cele dneve v CUDV, saj drugi delavci niso mogli v službo. To je bila oaza sredi vsega razdejanja, imeli smo agregat in oskrbovali s hrano civilno zaščito, gasilce, tudi ljudi, nekaterim na nedostopnih območjih so gasilci dostavljali hrano in vodo. Ko so se delovna mesta zapolnila, sem kot prostovoljka pomagala pri razdeljevanju pripomočkov. Zdaj dva dni počivam, saj sem res utrujena. Prihajam pa po pitno vodo, ki jo prinašam tudi ostareli sosedi."
Sčasoma se bo vse uredilo, bo pa trajalo
Angela Jelen je v času najhujše katastrofe prav tako kuhala iz zalog in na plin. "Glede oskrbe z živili je bilo res ves čas vse dobro organizirano. Prve dni, ko smo bili čisto odrezani od sveta, so nam vodo in hrano dovažali motokrosisti. Pred nekaj dnevi so se odprle trgovine, a ni mogoče vsega kupiti. To, kar tam ni na voljo, grem iskat v razdelilnico," razlaga. V kraju je trenutno res ogromno pomoči, dodaja, a ljudje bodo dolgoročno potrebovali tako moralno kot finančno pomoč. "Najbolj nas skrbi, ali bomo pozabljeni ali ne? Trenutno smo skupaj močni, potem pa bo vsak sam. Kaj bo takrat?" se sprašuje Jelenova, sicer učiteljica na črnjanski osnovni šoli. Skrbi jo tudi začetek pouka. Šolska stavba k sreči ni poškodovana, so pa bile mnoge družine poplavljene, kar se lahko odraža na počutju otrok. "Otroci so navzven videti veseli, a po navadi šok pride naknadno," razmišlja. Ne glede na vse po njenih besedah v kraju vladajo optimizem in pozitivna energija, povezanost. "Ni bilo hudo le pri nas, tudi v Solčavi, kjer imam sestrično, in na Ljubnem je prav tako katastrofa. Res ne veš, kaj bi rekel, ko vse to vidiš. Na drugi strani pa je v ljudeh toliko upanja, toliko pozitivne energije. Ko se pogovarjamo, vsak reče, da ne bo jamral, da je drugje še hujše. Sčasoma se bo vse uredilo. Bo pa to dolgo trajalo," sklene Jelenova. Da je Črna zdaj v redu, zaradi vseh donacij nam praktično nič več ne primanjkuje (pri tem misli osnovne potrebščine), nam pove Matevž Košutnik, ki je prišel po vodo (za pitje in da si umivajo obraz) in razkužila. "Z vikenda smo si prinesli plinsko jeklenko, da smo so si lahko kaj toplega skuhali. Trgovine so zdaj odprte, tudi mesnica se je odprla. Iskat sem prišla vodo in razkužila pa osnovne potrebščine," je pred kulturnim domom povedala Mira Jelen. "V začetku je bilo več lokacij, nato še ena - v kulturnem domu so na voljo osnovna živila, čistila, razkužila, predmeti za osebno higieno, plenice ... Največje povpraševanje je po čistilih, vodi, toaletnem papirju, osnovnih živilih, kot so mleko, moka, olje. Trenutno je še vsega dovolj," razlaga Jožica Dobnik, ena od prostovoljk, ki pomaga pri razdeljevanju.
Šolske potrebščine za otroke iz družin prizadetih v poplavah
Telovadnica osnovne šole Črna pa je bila polna oblačil, obutve, kozmetike, igrač za otroke, posteljnine in plenic. "Ljudi smo pozvali, naj pridejo iskat, kar potrebujejo. Nekaj jih je prišlo, a ne veliko. Najbolj aktualne so še vedno delovne obleke, rokavice, škornji, malokdo pride iskat osebne stvari. Situacija v Črni je trenutno taka, da so mnogi še v fazi čiščenja in ne razmišljajo, ali potrebujejo kaj od tega, kar ponujamo," razlaga prostovoljka Tatjana Obretan.
Tako kot v Črno prihaja pomoč od povsod, podobno velja za tamkajšnjo osnovno šolo (OŠ). Ravnatelj Mitja Pranjič pove, da jih dnevno kličejo in sprašujejo, če kaj potrebujejo za učence: "Odzovemo se na vsak klic in s hvaležnostjo sprejmemo pomoč. Danes je prišel plaket iz Globasnice, včeraj iz OŠ Cerklje ob Krki ... Pripeljejo nam predvsem osnovne šolske potrebščine (zvezke, barvice, flomastre, šilčke, radirke ...). Poskušali bomo vsem otrokom, katerih družine so v poplavi utrpele škodo, omogočiti osnovne potrebščine." Pouk bodo začeli 1. septembra, bo nekoliko drugače kot običajno. "Verjetno bodo težave s prevozi učencev, zlasti iz zaselkov, kjer so ceste uničene. V dogovoru z občino bomo naredili vse, da bodo otroci lahko prišli v šolo, ki je zanje varno okolje. Mnogi so v času, ko bi morale biti počitnice brezskrbne, doživeli hude stiske. Zaposleni jim bomo v oporo, to bo v začetku šolskega leta naša prva naloga. Težave bomo reševali individualno, če bo potrebno, se bomo obrnili tudi na druge pristojne ustanove."
Govorili smo tudi z županjo Romano Lesjak, ki pravi, da je trajna hrana še vedno dobrodošla, pokvarljive pa ni več treba dostavljati. "Pitne vode smo še vedno veseli, oblačil je za zdaj dovolj, jih razdeljujemo med družine. Ljudje so zadovoljni z oskrbo. Največji problem se mi zdi pomanjkanje mehanizacije na vodotokih in cestah."
