Dravograjčan Slavko Skarlovnik iz podjetniškega vstopil v svet pisane besede

Nekoč uspešni podjetnik Slavko Skarlovnik iz Šentjanža pri Dravogradu, bil je lastnik trgovskega centra Sonček v Dravogradu, si je po upokojitvi pred osmimi leti končno uresničil življenjsko željo in pričel pisati knjige. Doslej jih je izdal že deset, napisal pa skoraj še enkrat toliko. Poleg tega je navdušen zbiratelj mineralov, fosilov in starin. Najstarejši fosil polžka, ki ga je našel na območju gore Pece, je star 230 milijonov let.

Po upokojitvi v literarne vode

"Od nekdaj sem vedel, da bom nekoč pisal. To je bilo ves čas v meni. A za to ni bilo možnosti in časa. V službi sem bil zelo obremenjen in nisem imel časa za prostočasne dejavnosti. Le v stresnih obdobjih sem za sprostitev napisal kakšno znanstvenofantastično zgodbico. Šele po upokojitvi sem začel uresničevati svoje mladostniške želje in zamisli iz glave začel prelivati na papir," razloži Skarlovnik, od nedavnega petinšestdesetletnik.

Doslej je pri založbi Primus izšlo deset njegovih romanov. Pred petimi leti, pri šestdesetih, je izdal kar šest knjig. Piše romane iz vsakdanjega življenja in tudi znanstveno fantastiko. "Pišem o vsakdanjih stvareh, ki se dogajajo okoli nas. Vse je domišljija, napisano pa tako, da bi lahko bilo resnično. Denimo Ilka je roman o trgovini z belim blagom, o podzemeljskem izkoriščanju deklet. Knjiga z naslovom O človeku, ki ni imel krompirja, govori o moškem, ki je bil premalo odločen in ga je življenje pripeljalo na rob ... med brezdomce, v njem tli tudi želja po maščevanju. Celotna vsebina zadnjega izdanega romana izhaja iz dveh besed - imena in priimka ene od glavnih oseb Eve Skočir. Glavnega akterja, ki se je boril proti interesom multinacionalk, je njihov plačanec porinil v prepad in pri tem rekel 'skočireva'. Ta človek se je potem spomnil, da je njegova prijateljica 'Skočir Eva', in je to povezal," na kratko razloži idejo za kriminalko.

V pisanje knjig se poglobi in različne stvari raziskuje več mesecev. Zdaj piše kriminalko, ki se dogaja v Dallasu. Pravi, da ga pozna že bolje kot Slovenj Gradec (družbenopolitični sistem, zgodovino, ulice, znamenitosti, gostilne ...), saj želi kraj dogajanja realno predstaviti. "Zgodba je izmišljena, a postavljena v realno okolje," razloži Slavko Skarlovnik. Idej za nove knjige mu ne manjka. Pisal jih bo tudi v prihodnje, izdal pa verjetno bistveno manj. "V založništvu skorajda ni več interesa. Ljudje vedno manj berejo, zato ni lahko izdati knjige. Pisanje knjig je pravzaprav že zgodba iz preteklosti. Moderni mediji izpodrivajo branje knjig, to se opazi zlasti pri mlajši generaciji," ugotavlja sogovornik, ki mu je pisanje preprosto v užitek in tudi sprostitev.

Njegov stil pisanja je nekoliko drugačen - kratki stavk poudarjajo besedilo. V svoja dela rad vključuje humor, izobraževanje, občasno tudi erotiko. Spremna beseda k njegovim knjigam je delo Radeljčana Aleša Tacerja, ki je tudi v vlogi lektorja. Skarlovnik si zelo rad izmišljuje pravljice, ki jih pripoveduje vnukom.

Prenovil star skedenj

Njegov velik hobi je tudi zbiranje kamnin in fosilov. Kot ljubitelj pohodov vsako leto prehodi vsaj tisoč kilometrov. Rad potuje, njegove poti in počitnice so vedno zelo aktivne. Ni se še zgodilo, da bi dlje časa ostal na enem mestu. Vedno pregleda lokacije, včasih najde tudi kak dober primerek, čeprav v tujini verjetnost zanj ni velika, saj ne pozna terena. Zato občasno kakšno kamnino kupi. Številne hrani v obnovljenem skednju v Radušah pri Slovenj Gradcu, na domačiji, kjer sta živela njegova mama in očim, bolj dragocene pa v domači hiši v Otiškem Vrhu. Med številnimi primerki je težko izpostaviti najlepše ali najljubše, kot dragocenejše izpostavi polžka turritello, meteorit, kamnito sekiro ...

V skednju ima svojo posebno omaro tudi njegova vnukinja - na njej piše Tajine skrivnosti. V njej hrani minerale in fosile. "Marsikje v naravi so, samo videti jih je treba," na vprašanje, kje sta jih z dedkom našla, odgovori osmošolka Taja Skarlovnik, ki jo zelo zanima zgodovina. "Odkar se spomnim, dedek zbira fosile in minerale, tudi mene to vedno bolj zanima. Kamorkoli greva, se domov vrneva s polnimi žepi kamenja, ki ga nato pregledava in preučiva, iz katerega obdobja izvira," je navdušena osmošolka. "Zelo dobra je za te stvari, ima občutek in smisel pa še interes. Greva na pohod, jaz najdem tri polžke, ona petdeset," je na vnukinjo ponosen dedek Slavko. Sogovornik se ukvarja tudi z raziskovanjem rastlin v okolici družinske hiše v Otiškem Vrhu. Med drugim je ugotovil, da jih denimo v stometrskem pasu okoli njihove hiše raste kar okoli 400 vrst. Prav tako je navdušen gobar, zanimajo ga starine, od telefonov, kovancev, kladiv, knjig ... Rad fotografira ali kaj nariše (s tehniko pirografije v les vžge sliko). "Še je nekaj žerjavice v meni," z nasmeškom pove Skarlovnik, ki svojo zbirko rad pokaže naključnim obiskovalcem.