Petra Lesjak Tušek
Prijetno in lepo obiskano je bilo sinočnje odprtje nove razstave v razstavišču Koroške osrednje knjižnice (KOK), kjer zdaj gostuje domačinka, vsestranska umetnica Zlatka Strgar. Da je avtorica ob predstavitvi svojih cianotipij izpostavila prav pomen skupnosti, ni naključje, saj skupnost vselej poudarja - brez povezane skupnosti ničesar ne bi imelo smisla, pravzaprav niti možnosti, da uspe, ne. Zlatka Strgar nedvomno pomembno sooblikuje koroško kulturno skupnost, tudi v KOK, v sodelovanju s katero oziroma v kateri razstavlja že četrtič; med drugim se je predstavila v okviru festivala Čiči, ko so sodelujoči razstavili fotografije na drevesih v grajskem parku, pa tudi ob 70.-obletnici knjižnice. Zdaj je na ogled njena Pariško modra, kot je naslovila razstavo - pariško ali prusko modra barva je namreč temeljna lastnost cianotipije, fotografske tehnike, s katero prepleta analogne in digitalne postopke in ki jo pri nas lahko le redko vidimo, bolj pogosta in priljubljena je denimo v Španiji. Da ji je uspelo, je tudi zasluga Stojana Brezočnika, ki je ob zimskem pomanjkanju sonca poskrbel za ključno orodje pri delu, svetilko za nujno UV svetlobo, in ji tudi začasno odstopil svoj atelje.
Brezočnik je ob odprtju razstave poudaril razvoj digitalne tehnologije in izpostavil na milijone fotografij, ki jih vsakodnevno objavljamo na družbenih omrežjih, da bi dokumentirali trenutek in ga delili z drugimi. A vsa tehnologija še vedno potrebuje posameznika, ki ima lastno zgodbo, doživetje, ki da odtis, neko individualno videnje in občutenje, je dodal. Da je Zlatka Strgar vsestranska, večplastna osebnost, pronicljiva, tenkočutna opazovalka, estetinja, poseben človek posebnih zgodb, ki nam ob svoji analizi sveta ponuja na vpogled sintezo, je poudarila Simona Vončina - tudi ona se je, zanimivo, pred petimi leti - kot Zlatka - udeležila delavnice cianotipije mladega umetnika Andreja Lamuta v Umetnostni galeriji Maribor, a nato ni nadaljevala, je pa še naprej spremljala umetnost Zlatke. Izpostavila je tudi Zlatkin svojevrstni podpis, odtis - biti, ljubiti - v središču so družina, ljubezen (tudi fotografije sina in hčerke, Vida Brezočnika in Kaje Brezočnik), utrinki iz narave, umetnost. Avtorica je poudarila še, da ima postopek moč, da ne moreš proč, dokler na koncu pod tekočo vodo ne zagledaš dobre ali zanič cianotipije in da je ta preprosto nekaj, v kar se zaljubiš in z malimi intervencijami posnetkom dodajaš drobce nove zgodbe. Razstava bo na ogled do 4. maja.
