"Noge so kar trde, ampak sem pozitivno presenečen. Mislil sem, da bo slabše, sploh glede na to, koliko vzpona in spusta je bilo," nam dan bo opravljenem izzivu pove Jon Lihteneger Vidmajer, ki je v nedeljo uspešno opravil izziv everesting. Z devetimi vzponi na Uršljo goro je namreč premagal višino najvišje gore na svetu. Pri opravljanju izziva je pomembno, da ga opraviš brez spanja, samo z vmesnimi premori za hrano in pijačo. Štelo bi tudi, če bi opravil samo vzpone, spusti bi lahko bili asistirani, a se je odločil, da se bo tudi pri spustih zanesel nase. Tako se mu je zdelo bolj naravno. In čeprav izziv ni časovno omejen, je 24-letnik s Prevalj "vrh Everesta" dosegel v neverjetnih 16 urah in 40 minutah, skupno pa je za devet vzponov in devet spustov potreboval 18 ur in 22 minut. Izziv je tudi del magistrske naloge na Fakulteti za šport v Ljubljani, v kateri ugotavlja, kako hitro po takšnem naporu se vrnejo sposobnosti. "Opazujem krvno sliko, moč nog in podobno. Gre predvsem za vzdržljivostne parametre," razloži. Po več kot 18 urah nepredstavljivih naporov niti ni deloval izžeto, za daljši počitek pa tako ali tako ni imel časa. Že v ponedeljek je namreč moral na fakulteto v Ljubljano, kjer je opravil prva testiranja.
K24 in everesting je težko primerjati
Z ultramaratonom, mimogrede, v nedeljo je premagal kar 82 kilometrov in 9320 višinskih metrov, se je bolj resno začel ukvarjati lani, ko se je začela epidemija. Tek na ekstremne razdalje je hitro povezal z magistrsko nalogo in ker prostovoljcev zaradi znanih ukrepov, ki so botrovali epidemiji ni mogel dobiti, je prišel na idejo, da bo testiral kar sebe. "Povezal sem prijetno s koristnim. Že lani sem bil prijavljen na ultramaraton K24, ki so ga morali odpovedati, a sem se kljub temu odločil, da 100-kilometrsko razdaljo premagam v lastni režiji. Je pa težko primerjati K24 in everesting, saj je prvi bolj tekaška preizkušnja, kjer so tudi ravninski deli, tukaj pa se izmenjavata vzpon in spust. Slednje bolj prizadene mišične skupine nog, medtem ko je pri izzivu K24 bolj obremenjeno pljučno področje."
18 ur in 22 minut je potreboval za vse vzpone in spuste
Jon, ki je do svojega 18. leta treniral alpsko smučanje, kar je še vedno njegov najljubši šport, prizna, da nedeljskega everestinga ne bi uspel opravili brez pomoči odlične ekipe. "Prve tri vzpone sem opravil sam, potem sem do konca imel spremstvo. Vsi so se zelo izkazali. Bili so za moralno podporo, držali so tempo, vmes smo se tudi pogovarjali, se nasmejali. To so pomembne stvari, saj le na tak način vsaj malo pozabiš na čas." Najtežji je bil zadnji vzpon, lahko mu ni bilo niti na začetku, ko ga je dobri dve uri pral dež. "Lažje sem opravljal vzpone, a sem pazil da pulz ni šel čez 175. Pulz je bil iz vzpona v vzpon nižji, se je pa precej večal napor." Datum opravljanja izziva je bil zaradi povezave z magistrsko nalogo fiksen, zato se je odločil, da se ga bo lotil v vsakem primeru (in vremenu). Prvotno je želel v nalogo vključiti udeležbo na ultramaratonskem tekmovanju, a so ga zaradi znanih razlogov odpovedali. V drugem planu je imel K24, tega se ni lotil zaradi snega, ki ga je na višjih nadmorskih višinah še veliko. "Na koncu sem prišel na idejo o everestingu, ki sem ga tako ali tako želel enkrat opraviti." Med podvigom je srečal veliko naključnih pohodnikov, ki so bili nad izzivom navdušeni. "Včasih sem se ustavil, jim razložil, odgovoril na kakšno vprašanje. Da so mi namenili kakšno prijazno besedo je s psihološkega vidika pomagalo tudi meni."
Regeneracija v roku enega meseca
Med izzivom se je pri domu na Uršlji gori ustavljal le za nekaj minut, le toliko da so opravili meritve. Te so opravljali tudi na Ivarčkem jezeru, kjer je največkrat dotočil samo pijačo, dvakrat pa si je privoščil kakšno minuto daljši odmor. Da se je najedel. Popolno regeneracijo pričakuje v roku enega meseca. "A pri tem moramo organizem ločiti od glave, to sta dva ločena parametra. Mogoče bodo fiziološki parametri pokazali, da bi podvig že lahko ponovil, pa glava še ne bo pripravljena." A tudi ko bo spet pripravljen na tako ekstremen izziv, ga, to poudari, ne bo (z)mogel opraviti brez spremljevalne ekipe, ki jo je ob zahvali na facebooku poimenoval kar ekipa, da te skipa. V njej so bili Bogdan Tušek, Andraž Kamnik, Klemen Pušnik, Žiga Konečnik, Senad Karič, Uroš Kavčič in Vid Peršak. K uspešno dokončanem izzivu je veliko pripomogla tudi partnerka Urška Petrič, šefica "base campa" pri Ivarčkem jezeru, kjer sta ga po zadnjem spustu v dolino pričakali njegova in družina partnerke.
