(FOTO) Korona je družino Marsel iz Josipdola povsem dotolkla. Kako donirati?

Marsikoga je obdobje covida (že) precej zaznamovalo, prineslo raznolike stiske, a Magdi in Rajku Marselu iz Josipdola, naselja v občini Ribnica na Pohorju, se je življenje resnično obrnilo na glavo. "Korona nas je od samega začetka spravila na kolena. Denarja ni bilo ne za prispevke, včasih tudi ne za hrano. Skušali smo nekako spraviti skupaj, a nato so se nam kvarili še vsi avti, res je bilo katastrofalno. Rajko je imel lani abrahama, a tik pred tem, 4. maja 2021, je zbolel za covidom. Tudi sama sem bila en dan za njim pozitivna, a mi ni bilo nič hudega. Sam medtem ni mogel niti do kopalnice, bil je čisto brez energije, ni prišel do sape, shujšal je. Ko sem ga peljala zdravniku, so mi dejali, da še ni za bolnišnico. Dobil je tablete na tablete. Ko je korona izzvenela - saj ne, da bi že bil pri močeh -, je šel 18. maja delat, že naslednji dan pa je utrpel možgansko kap," nam je povedala Marselova, ki je takoj prepoznala vse znake.

Ob zelo obsežni možganski kapi, ko je imel možgane sploh na levi strani povsem zalite s krvjo, mu sprva niso pripisali nobenih možnosti preživetja. Več dni je bil v komi. Ko so ga zbudili, je prepoznal svojo ženo in hčer. "Naredili so zelo skrajen poseg in mu izrezali del lobanjske kosti ter tako sprostili pritisk v možganih. Na radiologiji so se še trudili z razbijanjem krvnih strdkov, a prvi je bil tako velik, da tega niso mogli," je povedala Marselova, ki pravi, da to ni zagotovo, a možganske kapi ne izključujejo kot posledico korone. Marsel nikoli prej ni imel zdravstvenih težav, tablet, pridruženih bolezni: "Bil je zelo fit, delal je na strehi, fizično je moral biti v dobri kondiciji. Bil je tudi gasilec domačega gasilskega društva, prvi posredovalec, za kar je moral naredil precej zahtevno usposabljanje v Pekrah." Ob tem, da je bolnišnico zapustil nepokreten, je danes napredek očiten, ugotavlja Marselova. "Če bomo z njim tako delali, bomo v dveh letih na konju. Volje imamo dovolj. Bolita ga noga, roka, a to moramo vzeti v zakup, verjeti in gledati pozitivno v prihodnost," je prepričana.

Kredit se je začel kopičiti

Marselova imata svoje podjetje, ki je trenutno v mirovanju. "Delali smo vse, kar se tiče hiš: strehe, žlebove ... Zadnje leto sva nekoga še dodatno zaposlila, a potem se je zgodilo to. Rajko je bil v bistvu tisti, ki je domov nosil denar. Moja plača bolničarke je bila za življenje in položnice," je povedala.

Prej je družina živela v bližnjem bloku, a skozi okno so na idilični lokaciji vseskozi opazovali propadajočo staro hišo. Leta 2006 so jo kupili in obnovili. "Do strehe sva jo še zgradila, pokrila, za okna in vrata prodala avto, a nato bi, če ne bi vzela kredita, hiša vrsto let stala. Kredit se nama je začel kopičiti s korono, malo sva (lahko) poplačevala, dosti ne. Obresti so iz meseca v mesec rasle. Banka je najprej želela ves kredit oziroma 76 tisočakov, nato pa nam je uspelo z nekimi dopisi in dokazili, nekaj smo plačali in prišli do 48.500 evrov. Sama sem lahko samo jokala. Kalkulirali smo tudi, da bi kredit vzela hčerka, a tudi ni kreditno sposobna. Šele decembra sem Rajku (lahko) povedala, da bomo verjetno izgubili hišo - dolgo sem bila namreč tiho, da ga ne bi obremenjevala še s tem. Ko je bilo tako daleč, sem mu povedala, da tega denarja verjetno nikoli ne bova zbrala, saj ob zablokiranih računih nisva (več) kreditno spodobna. Kolegica je kontaktirala Saša Dobnika, sama ob tem nisem vedela, kaj naju čaka. Kot prvo so nama prinesli hrano, sok, mleko, bila sva čisto iz sebe. Saj ne, da ne bi imeli nič za jesti, a že ta gesta je bila tako lepa. Že konec decembra so nato pognali humanitarno akcijo," nam je razložila Marselova.

Da so družini s finančnimi sredstvi in hrano v minulem letu že pomagali, a so pri tako velikem obsegu pomoči tudi sami omejeni, nam je povedala Katja Črešnik Rac, vodja območne izpostave Rdečega križa v Radljah ob Dravi. "Kar jim lahko omogočimo, je zbiranje sredstev na našem računu. Ta bodo v celoti namenjena družini Marsel. Upam, da nam skupaj uspe doseči ciljni znesek, tako ublažiti stisko družine in ji omogočiti lažje spopadanje s situacijo v prihodnje," je dodala. Do sredine tega tedna so na računu za družino zbrali že dobrih 41 tisoč evrov.

Med zdravljenjem brez pomoči

Neizmerno hvaležna sta Marselova za vso pomoč, tudi sosedov, krajanov. Že pred časom so se tamkajšnji občinski svetniki odpovedali sejnini. Srečo v nesreči doprinaša znanje, ki ga je Marselova pridobila na svoji karierni poti bolničarke - kot zaposlena v mariborskem UKC je lahko moža po tragičnem dogodku vseskozi obiskovala in tudi negovala. A zaveda se, da zgolj njeno znanje za uspešno rehabilitacijo ni dovolj. Marselova je, da lahko skrbi za moža, ki še vedno potrebuje 24-urno nego, dala odpoved. Namreč, dokler zdravljenje ni bilo zaključeno, tudi komisija (še) ni ocenila, koliko osebne asistence potrebuje. Bila sta sama. Šele nato, ko se je Marsel vrnil z zdravljenja v ljubljanskem rehabilitacijskem centru Soča, konec novembra lani, je prišla komisija.

"Po treh tednih sva dobila odgovor, da nama pripada 120 ur na teden in s tem tri asistentke. Dobila sva dodatno pomoč. Če mu pripada, bomo verjetno izkoristili še tretjo - že zato, da pride še en človek v njegovo življenje, da še njega malo spozna. Če se le da, se trudim, da gre povsod zraven, da ni doma. Tudi prej je namreč imel takšen način življenja, vseskozi je bil naokrog. Ko sem dobila odgovor od asistence, sem se odločila za Novo moč iz Bukovske vasi, kjer so naju toplo sprejeli. So domačini, tudi sama pa začnem s februarjem delati pri njih, na tak način bom tudi asistentka možu," je razložila Marselova, ki bi ji še več kot to, da bi lahko obdržala hišo, pomenilo, da mož več ne bi potreboval njene opore, da bi začel sam hoditi, spet govoriti.

Da pa sta vseeno za hišo garala vse življenje, pripoveduje, z denarjem nista razmetavala, nikoli živela na veliki nogi. "Želela sva si samo to, kolikor imava. Na koncu je tako, da si si sam kriv za situacijo, a celo življenje smo delali - predvsem on od jutra do večera. S to korono pa je res postalo težko. Ko sem še sama hodila v službo, sem mu včasih dala svojo plačo, da je kupil kakšen material, a to v nedogled ne gre. Najhuje je bilo prve mesece, ko je vse obstalo. Že prej nismo bili neko veliko podjetje, sam je delal, nismo bili konkurenčni. A ko je bila korona, je bilo res grozno, še za tisto, kar smo imeli dogovorjeno, so klicali in odpovedovali," je razložila.