Urška Polanc
Najboljši mesec, kar se turističnega obiska tiče, bi moral biti v Hiši Poljana avgust, a ne letos, ko je v Mežiški dolini zarezala višja sila, z območja pregnala goste in uničila infrastrukturo, h kateri in po kateri so prihajali. Družini s Klavdijo Merkač Štraser na čelu, ki je pred štirimi leti obnovila hišo, zgrajeno konec šestdesetih let - v sedemdesetih in osemdesetih je bila poznana kot Penzion Poljana, kasneje je služila tudi kot igralnica -, zdaj ni preostalo drugega, kot da vrata gostom zaprejo. Da se je turizem na tem območju pričel razvijati tudi z njimi vred, ugotavlja, zadovoljna z zadnjimi tremi leti, a ne tako s prihodnostjo, ko bo pri turistih verjetno prisoten strah. "Imeli smo še ogromno rezervacij, veliko preko Bookinga, slovenski gostje so odpovedali sami, tuje pa smo o situaciji obvestili. Prenočitve smo jim odpovedali kar za cel avgust in september, saj nismo vedeli, kako dolgo bo to trajalo. Ostali smo brez vode. S poslovnega vidika, ko nam je cel mesec padel ven, pa tudi zdaj bi morali delati rezervo za naprej, smo se potem odločili, da je bolje, da zdaj zaključimo in nato spet začnemo na novo, predvidoma drugo leto marca," nam je razložila situacijo.
Brez vode so od 4. avgusta. Zdaj jim jo dostavljajo gasilci
Turisti razumeli situacijo
Že julija so ob neurjih, vetrolomih imeli prve težave z elektriko. "Ko je bil ta vetrolom, smo bili kar tri dni brez elektrike, nikoli nismo vedeli, kdaj bo prišla in je spet ne bo, gostov pa smo imeli polno. Ljudje smo si različni, eni tega ne vidijo kot problem, drugi pa znajo pošteno zakomplicirati, a po večini je bilo v redu. Skupina žensk, Italijank, je prišla sredi najhujšega naliva, tako da se niso niti noter mogle spraviti s potovalkami, nato pa sem jim morala povedati še, da nimajo elektrike. Kako se boš posušil, kako se boš najedel, stuširal s toplo vodo ... A se jim je zdelo še zabavno, so se šalile, da imajo tridnevni avanturistični odklop, dala sem jim svetilke, da so jih imele za ponoči," nam je pripovedovala. Na glavno neurje pa sta jo opozorila gosta iz Nemčije, ki sta spremljala stanje in zato nastanitev na Poljani zapustila prej. "Grozljivo je bilo za pogledati, Meža je glasno bučala," je povedala, hvaležna, da so od vode toliko odmaknjeni, da jih ni dosegla. Kasneje so pri njih obtičali delavci, ki so prišli iz nočne službe v Avstriji in nato zaradi zaprte poplavljene ceste niso mogli proti Črni kot tudi ne proti Prevaljam. Tu so bili na zajtrku in kavi, enemu smo potem ponudili sobo. Obisk pri nas sta morala podaljšati tudi gosta iz Krškega, ker nista mogla domov, zaprta je bila tudi Avstrija. Takrat pa se je začela težava z vodo, na srečo smo imeli zunaj napihljiv bazenček poln vode, da smo imeli vsaj za sanitarije in malo rezerve. Brez vode so od 4. avgusta. Zdaj jim jo dostavljajo gasilci. "Saj se nekako navadiš, a najhujše je, ko je ne moreš piti, tega sploh ne poznaš, dokler je nimaš. Ko si enkrat brez teh dobrin, ki so samoumevne, potem veš, koliko so vredne. Tudi elektrika recimo, na koncu ugotoviš, da je še zelo poceni v primerjavi s čim drugim," ugotavlja.
Poplavljeni štirikrat v treh tednih
Meža je uničila precej infrastrukture, med drugim nedavno izgrajeno kolesarsko pot, ki je bila zelo privlačna tudi turistom. Za katastrofalno poletje na tem območju Poljane pa je med drugim kriv hudourniški potok, Mala Meža, kot so ga domačini poimenovali, ki je sosedu Dušanu Brezniku klet, shrambne prostore in delavnico poplavil kar štirikrat v treh tednih. Najhujše je seveda bilo 4. avgusta. "Vedno manj je bilo stvari, ker smo že sproti vozili stran, a to čiščenje je bilo največji problem, saj končno posušiš, pa se ti spet navlaži. Psihično je zelo naporno, fizično pa tako ali tako, potem ne veš več, a si stvar že naredil ali ne se že vse ponavlja, ali je vse skupaj že fatamorgana. Saj to ni z danes na jutri, narava se ni bistveno spremenila, mi se ji nismo prilagodili. Ti mostovi so stari 120 let, ne zmorejo nove civilizacije, cela naselja se gradijo, strehe, asfalt, infrastruktura je narejena zelo lokalno. Kam gre tista voda naprej, pa nikogar ne zanima ... Je pa letos ekstremno leto, " razmišlja Prevaljčan. Da se bodo prave razsežnosti škode šele pokazale, nas je podučil poklicni gradbenik, ki se ukvarja tudi s fasaderstvom. "Vsi mislijo, da ko to črto vidiš, do kam je segala voda, da je konec, a še daleč ne, še dvajset odstotkov nad to črto je napito," nam je razložil. Pri njem je voda dosegala višino 1,35 metra. "Ko pogledaš nazaj, se ti zdi štirikratna povodenj katastrofalna, ko pa vidiš, da nekomu odnese celo življenje, rečeš, saj nisem tako grozno nastradal. Zdaj je pogon zelo močen, a ne vem, kako dolgo bo to trajalo, bojim se, da bodo čez en mesec spet vsi pozabili na vse," je zaključil.
Še naslednjega soseda smo obiskali, znani Kocka bar, kjer smo se pogovarjali z Jožefom Kozlarjem, tudi predsednikom tamkajšnjega turističnega društva. Slišali smo še njegovo zgodbo tiste noči: "Rahlo spim, od ropota Meže sem se zbudil petnajst čez eno zjutraj, sosed in žena sta svojo klet že reševala z lopato, glavni val je potem prišel. Voda je v naš bife vnovič vdrla pri zadnjih vratih, šestdeset centimetrov smo je imeli tudi tukaj na terasi, kjer je odneslo vse stole, nato še po našem mostu - za petstoletne vode imamo profil iz hidravlične presoje, ko smo morali imeti gradbeno in uporabno dovoljenje. Umikali smo stole in mize, notri je bilo 30 centimetrov vode, že po tej noči smo bili tako zelo utrujeni, zalilo je hladilnik, notri je bilo polno mulja. Tudi mi smo v dvajsetih dneh plavali štirikrat." Za turistične ponudnike je nujno, da se zadeve normalizirajo, vzpostavi infrastruktura, da lahko začnejo normalno poslovati, kar 14 dni tu ni bilo niti cestne povezave, je opozoril.
