Humanost in strokovnost na preizkušnji

Dobri dve leti sta minili od slavnostnega praznovanja 50-letnice Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Črna na Koroškem, ob kateri so se ponosom ozrli na uspešno prehojeno pot in si smelo začrtali cilje. Na prehojeni poti so še posebej vidni in v slovenski prostor vpisani številni dosežki.

• V vseh teh letih so v stavbi, ki ni bila zgrajena za te namene, razvili kvaliteten program usposabljanja in varstva ter zaposlitve oseb z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Program jim je zagotavljal dober razvoj in uspešno vključitev v okolje. Center je v vsem tem času sledil sodobnim trendom obravnave te populacije v svetu in jih prilagojeno uvajal v svoje delo.

• Razvili so nekaj metod in vsebin dela, ki so predstavljale kar malo revolucijo pri obravnavi te populacije in so kvaliteto njihovega življenja dvignile na bistveno višjo raven. Pri oranju te ledine kaže še posebej poudariti teoretično utemeljitev bivalne skupnosti in odprtje prve bivalne skupnosti v Sloveniji za to populacijo. Danes so bivalne skupnosti temeljna oblika bivanja oseb z motnjo v duševnem razvoju.

• Razbitje tabu teme, da je spolnost nekaj, kar ni za te ljudi. Po tej zaslugi danes lahko uživajo v svoji ljubezni in spolnosti, lahko živijo v parih, se kot pari vključujejo v širše okolje.

• V centru je bil razbit še en tabu. Pred svoje varovance so postavili pravico in dolžnost, da se polno gibajo, rekreirajo in ukvarjajo s športom. To je kvaliteto njihovega bivanja povečalo z velikimi koraki. Do tedaj je namreč veljalo načelo, da so ti ljudje že prizadeti na svojem umu, zatorej ne mučiti še njihovega telesa.

Ob vseh uspehih se je CUDV seveda srečeval tudi s težavami in neljubimi preizkušnjami. Ena prvih in največjih je bila vključevanje teh ljudi v širše okolje. Ne pozabimo, pred 50 leti je bilo najbolj priročno te ljudi skriti pred javnostjo, da ne bi motili njene predstave o lepem svetu. Marsikaj neljubega so v centru doživeli, ko so jih prvič peljali v trgovino, banko, k frizerju, na bazen, v park, na morje, v toplice ... Danes je to normalen standard, na katerega so v centru lahko ponosni.

CUDV je doživel tudi nekaj manjših notranjih pretresov, ki pa jih je uspešno prebrodil: trije manjši požari v centru, šigela, salmonela, ptičja gripa, bakterije in virusi v pitni vodi ... Nič od tega niti kaj drugega ni centra postavilo na glavo. Sedaj pa je prišel covid-19! Takoj ko se je virus pojavil, je bilo v centru vsem jasno, da morajo postoriti vse, da ne bi prišel med njihove zidove.

Obstajajo trije rizični faktorji, ki lahko zelo usodno vplivajo, če bi se to zgodilo. Prvi je nadpovprečna ranljivost te populacije na kakršnekoli kužne vplive zaradi njihove manjše imunske in siceršnje telesne odpornosti, še posebno oseb s težko motnjo v duševnem razvoju. Drugi je nadpovprečno visoka bivanjska strnjenost, kar seveda skoraj onemogoča notranjo medsebojno izolacijo. V prostorih centra je nemogoče uvesti različne cone (ne)okuženosti. In tretji je nižje racionalno zavedanje posledic te bolezni, kot seveda tudi ukrepov, ki jih je treba izvesti za njeno preprečitev oziroma zajezitev. Veliko uporabnikov ne more dojeti, zakaj so sedaj zaprti, izolirani, zakaj morajo nositi maske, zakaj k njim ni njihovih dragih, zakaj jih nihče več ne stisne k sebi, zakaj z njimi delajo tuji ljudje, ker so njihovi sicer bolj ali manj stalni pomočniki zboleli. Vse to jim lahko povzroči nemalo čustvenih težav, ki lahko preidejo v stres, agresijo, avtoagresijo in poglabljanje njihovega sicer primarnega slabega stanja.

In vse to se ni zgodilo. V vsej previdnosti, strokovnih potezah in nadpovprečnem angažiranju zaposlenih je šel spomladanski virus uspešno mimo - v zadovoljstvo uporabnikov, delavcev in lokalne skupnosti. Potem pa je sedaj, v septembru, narava pokazala svojo moč (in človeško nemoč, kljub prizadevanju in nadpovprečni skrbi, da bi situacijo obvladali). Zelo malo je bilo potrebno, le odprtinica, da se je prebil varovalni oklep in je virus prišel v center; samo en okuženi delavec in potem je šlo zaradi prej povedanega z uničujočo hitrostjo naprej. To, kar se je predvidevalo, se je uresničevalo. Virus je začel center postavljati na glavo. Postavil ga je pred največjo preizkušnjo v vseh 50 letih.

Število okuženih delavcev in uporabnikov je visoko, mnogo uporabnikov so morali razseliti, zaprta je vsaka širša komunikacija. Uporabniki zagotovo doživljajo visoko stopnjo negativne emocionalne obremenitve. Mnogo delavcev je v karanteni. Delavci, ki vztrajajo, so zaradi mnogih karantenskih odsotnosti sodelavcev nadpovprečno obremenjeni in na robu pregorelosti. V času tega pisanja je velika dobra stvar ta, da so v CUDV preprečili, da bi virus prišel do nepokretnih s težko motnjo v duševnem razvoju. Delavcem centra želimo veliko znanja, pravilnih odločitev in seveda tudi sreče, da se to ne bi zgodilo, ker bi to bila brez dvoma huda katastrofa.

Center je danes pred preizkušnjo, ki bo zahtevala strpnost, optimalno razumevanje in pomoč uporabnikom, popolno in predano angažiranje vseh delavcev ter seveda solidarnostno pomoč ožje skupnosti kot tudi strokovnih in državnih institucij. Še posebno aktualni in potrebni bosta pomoč in razumevanje lokalne skupnosti. Center je sestavni del Črne na Koroškem. Uporabniki centra v njej živijo, se dobro počutijo, so sprejeti. Krajani so v vseh teh letih do njih razvili visoko stopnjo razumevanja in tolerantnosti do njihove drugačnosti. Ta odnos se je praviloma razvijal v normalnih, pozitivnih okoliščinah.

Sedaj pa okoliščine niso niti normalne niti pozitivne. To pa zahteva pravi spoštljivi medsebojni odnos in resnično iskreno sodelovanje. S tem pa sta CUDV in kraj na veliki medsebojni preizkušnji tiste čisto prave človeške solidarnosti in humanosti. Upajmo, da se bo potrdila!

Virus je center resnično dobesedno postavil na glavo in v zelo nezavidljivo situacijo. A iz nje je treba. Glede na strokovnost in delavnost delavcev CUDV o tem ni mogoče dvomiti. Vso srečo!