(INTERVJU) Andrija Halužan: Bolniki so danes bolj zahtevni in nezaupljivi

Dopolnili boste že 52 let delovne dobe v ambulanti Vuzenica, ki sodi pod okrilje Zdravstvenega doma (ZD) Radlje. Dejali ste, da vztrajate tudi zaradi odgovornosti, ki jo čutite do bolnikov.

"Tri stvari so, zaradi katerih delam naprej. Prva je odgovornost, saj ni drugega, ki bi prišel - ambulante ne moremo pustiti brez zdravnika. Na koncu, ko mi je umrla žena, sem ostal sam in lahko delam še naprej, nazadnje pa še nekaj zaslužim."

Še vedno je torej prisotno veliko pomanjkanje zdravnikov v podeželskem okolju, mladih zdravnikov družinske medicine.

"Pomanjkanje na primarni ravni, na sekundarni ne. Mi smo začeli delati, ko smo končali medicinsko fakulteto, imeli smo le leto pripravništva, vmes smo se specializirali. Zdaj mladi zdravnik, ko konča medicinsko fakulteto in pripravništvo, sam ne sme delati. Mora imeti mentorja, se specializirati še pet ali šest let. Normalno, da se potem izgubi. Čeprav že 50 let poslušam, da je primarno zdravstvo treba izboljšati, mu dati veljavo, smo delali ravno obratno; danes nima veljave, kot bi jo moralo imeti. V ZD Radlje bo letos hud problem ob upokojitvah, pa sebe sploh ne računam. Smo tudi v letih, ko se nam lahko jutri zgodi, da ne bomo mogli več. Letos bom dopolnil 79 let, pri teh letih, če se mi karkoli zgodi, nič čudnega ... da zjutraj pokličem ali moji domači pokličejo direktorico, da ne morem več delati. Po drugi strani so bolniki danes bistveno bolj zahtevni, kot so bili pred leti. Ne bi rekel samo zahtevni, drugače vzgojeni. Pred 50 leti - v tej sobi delam že 52 let, pazite, v tej sobi! - so skozi ta vrata ljudje prihajali z idejo, da jih jaz zdravim. Imeli so neko težavo, prišli so, da jih pozdravim. Verjeli so, da jim hočem dobro, da je to, kar sem naredil za njih, dobro. Zdaj vsaj polovica prihaja skozi ta vrata z idejo oziroma s prošnjo, željo, da napišem napotnico nekam drugam, a priori. Žalosten sem, ko pride znanec, prijatelj, s katerim skupaj igrava nogomet, dobi zdravilo, čez pol ure kliče, čuj, tam sem prebral, da ima to zdravilo nezaželene učinke. A misli, da tega ne vem? Torej to nezaupanje, splošno nezaupanje, to se odraža ... Tu si pa v bistvu svobodni strelec, moraš v trenutku odločati - lahko dobro, slabo, a moraš odločati, ne morem zdaj jaz nekoga klicati. Moja sreča je, da sem v teh 50 letih vedno imel zelo dober tim. Tim je osnova, če v timu ni zaupanja, če ni sožitja, ni maksimalne povezanosti, je zelo težko delati. Če moram sestri ali sodelavki ali ona meni stalno gledati pod prste, nekaj preverjati, to ni v redu. Karkoli tu naredimo, na koncu sem vedno jaz tisti, ki je odgovoren. Vsak je sicer za svoj delček, a na koncu se ve: hierarhija mora biti, mora pa biti tudi medsebojno spoštovanje - če ga ni, bolje, da ne delaš."

Spremljamo razprave o plačah v zdravstvu - višje plače v zdravstveni negi so (bile) povod za stopnjevanje nezadovoljstva v zdravniških vrstah.

"Prvi problem je, da smo se predvsem pogovarjali o plačah na sekundarnem nivoju, plačah medicinskih sester. Definitivno je nekaj: ljudje, ki delajo na covid oddelkih, so maksimalno obremenjeni, to se potem regulira z dodatki. Moje mnenje je, da je bilo to narobe. Covidni dodatki so bili procentualno izplačani, tudi jaz sem jih dobil. Ni prav! Če smo tukaj delali trije, smo bili enako prizadeti, ogroženi, zato ni prav, da jaz dobim denimo 500 evrov, sodelavka pa le 300 ali 100 evrov. To je bilo v startu narobe, tega se zdaj ne da popraviti. Drugi problem, večja plača je na sekundarnem nivoju za isti nivo izobrazbe, to se bo čez pet let poznalo, ko mi ne bomo dobili sestre. Normalno, isto delo bo šla delat za višjo plačo. Govorimo o tem, da naše sestre odhajajo v Avstrijo. Zakaj? Izključno zaradi denarja! Bojim se, da čez pet let ne bomo imeli sestre, brez nje pa ne morem delati. Sam nisem član Fidesa, sem član sindikata zdravstva in socialnega varstva. Zakaj? Ker trdim, da smo tim in ne morem samo za svojo rit skrbeti. Da moram skrbeti, če že skrbim, tudi za svoje sodelavce pa tudi svojo čistilko, ker želim v ponedeljek zjutraj imeti čist 'mantl', če je ona nezadovoljna, pa na njej ni knofa. To so malenkosti, ki se lahko naberejo. Osebno menim, da ne smemo iti v to, da odpremo škarje. Če bomo šli v procentualno zviševanje, bomo še bolj odprli škarje. Na žalost je v slovenskem zdravstvu zadnjih deset let huda pohlepnost, nikoli ni nihče dovolj plačan."

​Zagovarjate javno zdravstvo, ocenjujete, da so zasebniki motivirani predvsem z dobičkom.

"Od prvega trenutka, ko je bilo mogoče drugačno zdravstvo, sem vedno bil za javno zdravstvo. Iz več razlogov. Pustimo to, da sem veren človek. Ne stojim vsak dan v cerkvi, ampak vernik sem. Javno zdravstvo naj bi bilo osnova, da bi imeli vsi ljudje na svetu tri stvari enako dostopne: znanje, zdravje in prepričanje. Tudi ateist je na neki način vernik, nima vere v to, ampak veruje v nekaj drugega. Boga nikoli nisi videl, a lahko vanj verjameš. Znanje mora biti vsem enako dostopno, eni ga bodo koristili, drugi ne, a dostopno mora biti. Zdravje naj bi bilo vsem dostopno enako, a v nejavnem pristopu do vseh treh stvari ni enako dostopno. Lahko imamo koncesije; a glejte, koncesionarji - naj mi ne govorijo, da gredo v to za kaj drugega - delno gredo tudi zaradi denarja ali pa v velikem delu. To, da oni govorijo, kako so bolj prijazni kot mi ... Kdo meni v javnem zdravstvu prepoveduje, da bom prijazen? Ne rečem, da moji kolegi naj ne bi delali in svojega znanja ne prodajali, ampak zagovarjam, da ni hibridov. Ali delaš v javnem zdravstvu za državno blagajno ali zasebno! S svojim denarjem lahko dela vsak, kar želi. Če me nekdo vpraša, kaj mislite, lahko grem v samoplačniško, izvoli. Če se ti zdi, da je to prav, ni problema. Problem je v sistemu, ki smo ga do potankosti razvili, kako lahko denar vzamemo bolniku iz žepa. V Sloveniji je še vedno denarja precej. Seveda ga nimajo vsi, veliko ne, ampak nekateri ja. Če je to tako, bolnik lahko da za svoje zdravje - a ne na račun, da ima kolega dopoldan socialno varnost v državni službi, naredi enega ali dva za to, da se spočije, popoldan pa jih pregleda pet v samoplačniški ordinaciji. To ne špila. Lahko on dela, ni problema, a tudi tu mora narediti najprej svoje. Zato 40 let prosimo za standarde in normative, imeli smo neko belo, modro knjigo, to ni bilo prav, to smo anulirali in zdaj nimamo pravega standarda, koliko moram v uri, enoti narediti za svojo plačo. Če tega ni, če ni standardov, normativov, če ni nivoja, je to eldorado, kdo koga in kako. Spremenil se je tudi način dela. Zdaj imamo digitalizacijo, to je glavni štos. Veliko dobrega je prinesla, a tudi veliko slabega, zbiramo kup podatkov."

Glede na situacijo z virusom, ki ji ni videti konca, se obvezno cepljenje tudi v Sloveniji ne zdi več tako nerealno.

"Poglejte, obvezno cepljenje v današnjih časih, ko govorimo o človekovih pravicah ... Čeprav sem že prej rekel, v vojni ni demokracije, ni človekovih pravic, ne more en general reči, gremo čez tisti most, pet vojakov pa ne, mi bi šli po drugi poti. To ne špila. Ampak obveznega cepljenja danes ne bo - padlo bo na ustavnem sodišču. V startu smo naredili napako, ko smo imeli možnost cepiva, smo kalkulirali z denarjem in smo naročili AstraZeneco namesto Pfizerja. Potem smo rekli: zdaj moramo samo starejše ljudi cepiti, pa se nekateri niso želeli cepiti. Tu sem se skregal z inšpektorico, ki mi je rekla, naj stran vržemo cepivo, ker ne smem cepiti mlajšega, ki me je prosil. Zdaj pa mi prosimo na kolenih, da bi se ljudje cepili. Ko so se želeli, pa jih nismo. Zdaj je to težko urediti, obvezno cepljenje bo zelo problematično iz dveh razlogov. Prvič zaradi človekovih pravic, drugič pa zaradi odškodnin po bolezni, cepljenju. Zdaj imamo diagnozo dolgotrajni covid: nekdo zboli zaradi covid infekcije, ni mu bilo hudo, malo ga je glava bolela, nato pa lahko pet let govori, da ga glava boli. Na svetu nihče ne more dokazati, da ga glava ne boli, vi pa sicer ne morete dokazati, da ga boli, a piše, da ga lahko po covidu boli in lahko dobi tudi odškodnino. Če je lovec na to. Danes so ljudje lovci na denar, če ga je le mogoče dobiti."

Prekinila sem vas, rekli ste, da ne vemo, kaj se bo zgodilo s prebolevniki, cepljenimi ...

"Ne vemo. Definitivno je nekaj, anticepilci imajo idejo oziroma govorijo, da cepiva niso raziskana - niso. Ampak cepiva, ki jih uporabljamo za druge zadeve, so raziskana, ker je bil čas za to, ni bilo takšne ihte. A ni toliko denarja, resursov šlo za razvoj. Tu je svet bil prestrašen, prizadet in je maksimalno znanstvene in denarne potenciale vrgel v to, da se najde neko cepivo. Točno se ve, v zgodovini smo epidemije reševali samo s cepivi pa eventualno s kakim zdravilom. Seveda je nekaj, nimamo izkušenj, ne moremo jih imeti, ker je šlo za prekratek čas. Anticepilcem ne odrekam njihovega mnenja, žalosten pa sem, da šuntajo druge. Imej svoje mnenje, a nosi tudi odgovornost zanj! Primer: 50 let zdravim eno gospo, vedno je bila zadovoljna z najinim odnosom. Zastavi mi vprašanje, kaj mislite, a bi se cepila ali ne, in ji pritrdim. A pravi, da nima zaupanja. Torej mi ne zaupate, nadaljujem. Niti ne, odvrne. Gospa, povejte mi, če zbolite, kam boste šli. Sem. Počakajte, zdaj pa ne razumem, a potem mi boste spet zaupali? Čudno. Pa malarijo pa kup stvari ... Čudna situacija. Ljudje govorijo, da je cepivo nevarno zaradi strdkov, pljučne embolije, dejstvo je, piše, da je tako. Koliko deklic jemlje kontracepcijska sredstva? Tudi piše o stranskih učinkih, pa tudi so, a nič zato."

Danes po pomoč prihaja več ljudi s psihičnimi težavami? Je o tem - tudi na podeželju - lažje govoriti oziroma to še ostaja tabu?​

"Zelo aktualno zadevo ste odprli. Prihaja več ljudi, dokumentirano več. A ne bom rekel, da je kriv samo covid, temveč splošno stanje v skupnosti. Imam nekaj bolnikov v bolniškem staležu, prišli so k meni, da ne zdržijo več. Deset procentov jih pride in reče, ne morem več. To je zelo pomembna zadeva, če nekdo reče, da se bo ubil. To je grozno. Vprašanje, ali mi to govori kar tako, ampak ko enkrat nekdo reče 'ubil se bom', moraš to vedno vzeti resno. Čeprav je ravno obratno - tisti, ki napove, se ponavadi ne, in tisti, ki namerava, samo naredi. Psihološke obremenitve so izredno velike, ljudi so postali agresivni, nesramni, ne razumejo ... Vsi skupaj smo postali več ali manj egoisti: jaz, dolgo nihče, potem pa ostali."

Ste zavedni občan Vuzenice. Vsestransko aktivni tudi izven delovnega časa - častni občan, dolgoletni svetnik, koordinator družabnega dogajanja, s tem ko vsako leto sodelujete pri organizaciji Vuzeniških dni. Kot zdravnik torej čutite odgovornost tudi širše.

"V Vuzenico sem preseljen, iz Hrvaške sem v Vuzenico prišel pred 52 leti, tu sem začel živeti. Če nekje živiš, živiš dobro, če se vključuješ v dogajanje. Vuzeničani so me sprejeli. Hvala in vse, kar smo naredili, smo naredili skupaj. Neki prijatelji so me tudi angažirali, pripravili, da sem se začel politično udejstvovati, bil sem celo kandidat za državni zbor. A to je zgodovina. V občini pa smo se od samega začetka, ko smo začeli delati, z bivšim županom Miranom Kusom in tudi sedanjim Franjem Golobom, pogovarjali, da lahko politiko v tako majhnem kraju ustvarjaš samo 14 dni pred volitvami. To je politika, potem so volitve, nato pa naj tisti ljudje, ki so izvoljeni, delajo za dobro skupnosti, pozabijo stranke, politiko ... Je pa 2700 ljudi. Veliko smo na področju športa, družabnega življenja naredili, Vuzeniški dnevi so moj otrok. Uspeli smo, da so po nekaj letih postali blagovna znamka. Korona nam je naredila grozno, letos pa se že kažejo obrisi, da bo drugače. Naprej delamo tako, kot da bo vse dobro."