(INTERVJU) Tadeja Vulc: "V kulturi za napredek garaš mesece"

Radeljčanka Tadeja Vulc se lahko pohvali z več kot dvestotimi kompozicijami, njena dela pa zajemajo instrumentalno, vokalno, vokalno-instrumentalno in cerkveno glasbo, poleg tega je ustvarila tudi več didaktičnih del za otroke. Njen slog pisanja se močno razlikuje od povprečja, saj v skladbe pogosto vključuje posebne zvočne in vizualne učinke. Pogosto jih zbori izvajajo na območnih revijah, regijskih, državnih ter mednarodnih zborovskih tekmovanjih. Kot skladateljica in zborovodkinja je prejela že številne državne in mednarodne nagrade. Vulčeva, ki bo letos dopolnila 42 let, med drugim priznava, da je do sebe včasih malo preveč neizprosna, drugim popusti prej. Obenem pa se zaveda, da moramo živeti vsak dan, trenutek, svet pa začeti spreminjati pri sebi. V preteklosti je veliko meditirala, zanimajo jo ljudska izročila, zdravilna zelišča in kitajska medicina.
Dejali ste, da vam nedavno prejeti zlati znak JSKD prinaša potrditev tudi na domačih tleh, ne samo v tujini.
"Seveda, je potrditev za celotno delo, določeno obdobje, ne zgolj za eno stvar. Ko so mi ljudje čestitali, sem veliko podoživela, v spominu sem šla skozi vse skupine, ki sem jih kdaj vodila. Vidiš, da je toliko ljudi, s katerimi so se križale tvoje poti, katerim si mogoče tudi spremenil način gledanja na kulturo ali pa tudi na življenje. Čisto drugače je nekaj doseči skupaj kot pa kot posameznik."
Navsezadnje to, da vam domače okolje veliko pomeni, kažete tudi s tem, ko ste se vrnili, se vračate in še vedno živite v Radljah ob Dravi.
"Nobena nagrada v tujini ne pomeni toliko kot ta, ko ti domači sežejo v roko. Da si res lahko to, kar si, in deluješ tam, kjer želiš. V tem času sem veliko potovala po tujini in spoznala slovenske umetnike, ki delujejo v tujini in videla tisto njihovo željo, kako bi bili veseli, če bi lahko delovali doma in bili priznani doma. Ko k nam v Slovenijo pride tujec in nam predstavi projekt, drugače gledamo na to, kot pa, če gre za domačina oziroma Slovenca. Slovenci smo še vedno malo zavistni, čeprav sama tega nisem posebej občutila. Lahko, da sem imela samo srečo, sem pa vedno poskušala vsakega razumeti in pristopiti z intuicijo, s srcem. Je pa res, ko se kaj takega zgodi, si pa še toliko bolj žalosten in na tleh. Življenje pač gre gor in dol.