Slovenska karitas v sodelovanju z NIJZ, Med.Over.Net in Agencijo za varnost prometa vsako leto pripravi preventivno akcijo 40 dni brez alkohola, letošnjo pod geslom Beseda zdravi, namen pa je bil opozoriti na moč pogovora. Posebna pozornost je bila namenjena otrokom, odraslim v družinah, ki se soočajo z odvisnostjo od alkohola enega od bližnjih. Letos so bile k akciji povabljene tudi knjižnice, zato je bila v Knjižnici Dravograd predstavitev knjige Ti, v moji krvi, ki jo je napisal 26-letni Žiga Kastelic.
Gre za intimno izpoved sina, ki je počasi izgubljal mamo, ki se je borila z rakom, odvisnostjo od alkohola in cigaret in depresijo. Izpoved je polna bolečine, trpljenja, obžalovanja, življenjskih lekcij, a hkrati tudi lepih spominov, ki jih ohranja na pokojno mamo. Kot pravi, je v ospredju knjige odnos mama-sin, hkrati pa opisuje, kako je odvisnost obeh staršev vplivala nanj in njihove družinske odnose. Vodilna nit knjige je predvsem ljubezen do staršev in ta je razlog, da je v najtežjih trenutkih prevzel skrb za njiju.
Čeprav je bil postavljen v položaj, ko je moral hitreje odrasti in skrbeti za starše, pa do njiju ne goji zamer. "Ni bilo zamer, čeprav bi lahko bile. V obdobju odraščanja sem želel, da vesta, da jima stojim ob strani, ne glede na vse. Tu je bilo prisotno odpuščanje, ki sta si ga oba, predvsem pa mama glede na svojo zgodbo, zaslužila," je povedal mladi avtor, ki mu je po mamini smrti ob strani stal njegov oče. Zapis spominov na mamo mu je pomagal pri prebolevanju njene smrti, očetovo smrt pa še preboleva. Kot pravi, je bil oče njegov največji zaveznik, prijatelj in tudi največji kritik, zato je pred izdajo knjige želel pridobiti njegovo potrditev. "To je bila njegova žena in življenjska sopotnica. Ko je on potrdil, sem vedel, da je to to." Razmišlja tudi o zapisu očetove zgodbe. Kot pravi, je zgodba v grobih osnutkih. "Zdi se mi, da veliko bralcev zanima, kakšno razmerje lahko ima oče s sinom. Ne glede na razliko 50 let je bil moj najboljši prijatelj."
V knjigi iskreno spregovori o temah, o katerih ne govorimo na glas. Smrt, družinske težave in odvisnosti kažejo našo ranljivost in človeško naravo, a hkrati so to preizkušnje v življenju, ki nas delajo močnejše. "Zame je bilo pisanje neke vrste samoterapija, ker sem zapisal občutenja, ki sem jih imel. Sem pa skozi nove oči doživljal stvari, ki so se mi kot otroku zdele normalne, pa se mi ob pisanju niso več zdele," je povedal Žiga Kastelic. Pravi še, da je najpomembnejše zavedanje, da ljudje v takšnih situacijah niso sami. Največ mu pomenijo odzivi bralcev. Nanj se obračajo predvsem mame z vprašanji, kako se približati svojim otrokom in se z njimi pogovarjati. "Če je nekomu ta knjiga pomagala, je moja naloga tukaj zaključena," pravi.
