Nejc Strojnik
Dubrovnik se je znašel že na marsikaterem seznamu najlepših letovišč na svetu, že dolgo velja za eno od bolj priljubljenih destinacij na Hrvaškem, v prav posebnem spominu pa bo gotovo ostal tudi Juretu Mravljaku in Robiju Krajncu. Korošca, ki sta se proti jugu Hrvaške odpravila s kolesi, ga bosta dosegla na velikonočni ponedeljek. In ne, na približno 800 kilometrov dolgo pot se nista odpravila s specialkami, niti ne z gorskima kolesoma. Pedala poganjata kar na Rogovem ponyju, enem od bolj ikoničnih in legendarnih koles v našem prostoru. Na kolesu, ki pri marsikomu vzbudi spomine na mladost. In to na tistem z eno prestavo. Odločitev je padla spontano, spodbudila ju je tudi zgodba štirih fantov iz Središča ob Dravi, ki so lani, prav tako s ponyji, kolesarili do Splita. "V šali sva rekla, kaj pa če greva midva do Dubrovnika, ne moreš obstati nekje na sredi Hrvaške," sta nam v poznih večernih urah iz Šibenika razlagala po telefonu.
Na podvig, ki vsebuje tudi neverjetnih 10.000 višinskih metrov, sta se začela pripravljati konec jeseni, pozimi sta veliko časa preživela na trenažerjih, pred odhodom sta si jasno začrtala tudi 10 etap. "Krenila sva 1. aprila, na dan norcev (smeh, op. p.). Nihče ni verjel, da bova sploh šla. Se je kar poklopilo. Traso sva imela splanirano, prenočišč pa si nisva vnaprej rezervirala. To delava sproti. Četrti dan se je zgodilo, da zaradi burje nisva prišla do cilja, sicer nama kar uspeva. Najdaljša je bila četrtkova etapa do Šibenika, 107 kilometrov sva takrat naredila, glede višincev pa je bilo najbolj zahtevno med Kočevjem in Novim Vinodolskim, ko sva jih naštela 1.550. Saj 10-odstotni klanci še gredo, tam so bili pa tudi 20-odstotni. Ni lahko z eno prestavo in s približno desetimi kilogrami prtljage. Tudi midva nisva ravno lahka. V Novem Vinodolskem nama je lastnik apartmaja dejal, da naj raje počakava, prespiva še en dan, da je burja prehuda. Res so bili takšni šusi, da sva obstala kar na mestu. Cesto so zapirala, a bila sva vztrajna, naredila sva 30 kilometrov, energije pa porabila za 100."
"Ko ti na morju bolj kot pivo paše kuhano vino"
Na prvi polovici poti sta doživela kar nekaj nevšečnosti z vremenom, najtežje je bilo v okolici Delnic in potem na začetku jadranske magistrale. "Po zraku so letele veje, v Gorskem Kotarju nisva vedela, če bo iz gozda skočil kak medved, morda divja svinja, celo sneg je šel vmes. Še dobro, da sva s sabo vzela tudi zimska oblačila, rokavice. Sva se vmes šalila, da ko ti na morju bolj kot pivo paše kuhano vino, potem pa nekaj ni v redu (smeh, op. p.). Je bilo kar noro, zdaj je bolje, tudi napoved je boljša," sta povedala navdušena kolesarja, nad katerima so navdušeni tudi ljudje, ki ju srečujejo na poti. "Na Hrvaškem vsi poznajo ponyje, mnogi nama povedo, da so v mladosti imeli takšno kolo. Saj je vmes tudi težko, a če ne bi tako zelo uživala, ne bi šla na pot."
Kakšnih težav s kolesi do sedaj nista imela, sta pa šoštanjskim podjetjem Turna, kjer sestavljajo Rogova kolesa dogovorjena, da jima bodo v primeru težav na lokacijo dostavili potreben rezervni del. "Povedali so nama, da ponyji načeloma niso namenjeni tako dolgim potovanjem, a da so prepričani, da bosta kolesa brez težav zdržala." Včeraj sta prispela do Omiša, danes bosta dosegla Tučepe, jutri predvidoma Neum, v ponedeljek pa Dubrovnik. Apartmaje, pravita, iščeta sproti, eden od filtrov pri iskanju pa je - kar nekako logično - pralni stroj. "Vmes sva se šalila, da ne bi bilo slabo imeti tudi kakšne savne." Velikonočne praznike bosta preživela na kolesih. "Bova v Dalmaciji jajčke barvala. Sicer pa imava modrega in rdečega ponyja, malo krep papirja še naveževa nanju in bosta čisto praznična," sta povedala v smehu.
Po prihodu v Dubrovnik načrtujeta še kak dan ali dva ostati tam. "Domače sva že pripravila, da bova malo podaljšala. Nato pa do Splita z avtobusom, naprej proti Zagrebu, Mariboru in Koroški pa z vlakom," zaključita Jure Mravljak in Robi Krajnc, ki ju že junija čaka nov izziv - Gony Pony na Vršič.
