Tomaž Ranc
Slovenjgradčanka Vesna Bukovec, 35-letna profesorica slovenščine, v Tokiu poučuje Japonce slovenski jezik, pred tem pa je štiri leta poučevala Poljake. Zaradi epidemije trenutno poučuje na daljavo, a za september načrtuje vrnitev na Japonsko.
Kako ste pravzaprav zašli v deželo vzhajajočega sonca?
"Najprej sem štiri leta poučevala slovenski jezik v Lodžu na Poljskem, potem pa se je pojavila priložnost, da grem na Japonsko, v Tokio. To mi je pomenilo izziv in priložnost za karierni pa tudi osebnostni razvoj, saj sem s tem dala na preizkušnjo tudi sebe - kako se bom znašla sama na drugem koncu sveta in v drugačnem kulturnem okolju. Univerza v Ljubljani je s Tokijsko univerzo za tuje študije podpisala sporazum o sodelovanju in tja poslala učiteljico iz Slovenije, ki je začela tam poučevati aprila 2018, sama sem z delom nastopila oktobra 2019. Ko pa sem februarja prišla domov na počitnice, je izbruhnila epidemija in zaradi covida-19 se na Japonsko nisem mogla vrniti, zato sedaj poučujem od doma, vrnitev pa načrtujem za september."
Na 61 tujih univerzah
Na 61 univerzah po svetu deluje lektorat za slovenski jezik ali poteka študij slovenskega jezika, literature in kulture. Lektorati so na evropskih univerzah pa tudi na Japonskem, Kitajskem, v ZDA in Argentini. Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki vse to organizira, deluje v okviru Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, program Slovenščina na tujih univerzah pa financira vlada. Zaradi covida so (ob Tokiu) tudi sodelavci iz Slovenije, ki poučujejo v Pekingu, Argentini in Moskvi, začasno ostali doma. Pred odhodom v tujino so učitelji deležni posebnega izobraževanja, njihova naloga pa ni le poučevanje, ampak tudi mednarodna promocija slovenščine in Slovenije.
Koliko študentov pa imate?
"Skupno imamo vpisanih 21 študentov, med temi je za predmet slovenščina za začetnike 1 vpisanih devet popolnih začetnikov, kar je lepa številka. Sicer vpisujemo še nadaljevalce, študente na višji stopnji in tudi za predmet slovenska kultura v evropskem kontekstu, pri katerem sem imela študente iz Brazilije, Kambodže, Mongolije, s Filipinov ... Japoncem pa ponujamo tudi večerne tečaje, vanje je vpisanih šest študentov s predznanjem slovenščine. V glavnem so zaposleni v podjetjih in jih zanima jezik."
Kako je učiti in animirati Japonce v primerjavi s Poljaki, ki so nam jezikovno in kulturno bližje?
"Na fakulteti v Lodžu je slovenščina glavna študijska smer. Študenti poleg slovenščine lahko izberejo srbščino, bolgarščino ali češčino. S Poljaki gre učenje zelo hitro, predvsem razumevanje, saj je slovnica podobna, vendar so težave s skloni, besednim redom in dvojino. Medtem ko z Japonci poteka učenje zelo počasi, so pa kar dobri v slovnici, sploh glede na to, da japonščina nima ne števil in ne spolov. Razlika je tudi v tem, da so poljski študenti podajali svoje mnenje o določeni temi, japonski študenti pa so malo zadržani in želijo odgovoriti tako, kot mislijo, da bi bilo všeč meni oziroma da bi mi ustregli - tak način odgovarjanja je del njihove kulture. Razlika je, da je na Tokijski univerzi za tuje študije slovenščina dopolnilna študijska smer za tiste, ki študirajo druge slovanske jezike, lahko pa se vpiše tudi kdo iz druge študijske smeri in prav tako študenti, ki so na izmenjavi. Japonci so navajeni frontalnega učnega dela, pri mojem pouku pa so bolj aktivni, nasploh jih poskušam motivirati, da čim prej začnejo govoriti v slovenščini."
Z Japonci poteka učenje slovenščine zelo počasi, so pa kar dobri v slovnici
Kako se pri delu in življenju čutijo kulturne razlike med Evropejci in Japonci? Kaj vas je najbolj pritegne na Japonskem?
"Mesto Tokio je en sam kontrast. Na eni strani futurizem s tehnologijo, na drugi tradicija z gejšami in sumo borci. Visoke stavbe stojijo ob veličastnih templjih. Na ulici srečuješ veliko gejš, ki pa so v večini domačinke, pa tudi turistke, oblečene v kimono oziroma jukato - poletni kimono. Pravo gejšo težko srečaš. Kljub temu da je Tokio mesto s skoraj 14 milijoni prebivalcev, je neverjetno čisto. Tudi na najbolj turističnih predelih ne boš našel smeti. Vsa javna stranišča so čista in brezplačna. Če že govorim o straniščih, bi rada izpostavila straniščne školjke, ki so me več kot navdušile. Nekatere so ogrevane, pokrov se sam dvigne, ko vstopiš v prostor, na voljo so različni gumbi za splakovanje - seveda je vse napisano v japonščini -, kot šum morja ali različni curki, ki včasih tudi presenetijo. Navdušena sem tudi nad tematskimi restavracijami (na primer Kawaii Monster Cafe), povsod v restavracijah pa dobiš brezplačen vrč vode ali čaja ter brisačko za razkuževanje rok pred jedjo in po njej. Obstajajo tudi restavracije, v katerih strežejo roboti. Navdušili so me prodajni avtomati (japonsko gača), kupiš lahko običajne prigrizke, pijačo pa tudi pico, sladoled, dežnik in kaka skrivnostna darila. Avtomati so za vsakim vogalom, na železniških postajah, tudi v restavracijah."
Kakšni pa so Japonci kot ljudje? Stereotipi o redoljubnosti in urejenosti dežele še veljajo?
"Japonci delujejo zaprti in hladni, vendar so vljudni in ustrežljivi. Vljudnost in prijaznost sta del njihove vzgoje oziroma pričakovanje družbe. Kljub pomanjkanju znanja angleščine so ti vedno pripravljeni pomagati. Sporazumevali se bodo s kretnjami ali te celo do želene lokacije odpeljali sami. So pa narod, ki strogo sledi pravilom in jih vestno upošteva. So tudi potrpežljivi, sploh pri čakanju v vrsti - bodisi pred trgovino, restavracijo bodisi ob vstopu v vlak. Nikoli se ne drenjajo. Gneča je del njihovega vsakdana, sploh v vlaku. Na železniških postajah imajo zaposlene ljudi, ki potnike potiskajo v vlake. In vlaki so točni kot švicarska ura. Čeprav je v vlakih gneča, vlada popolna tišina. Japonci spoštujejo tvoj osebni prostor in ne buljijo v druge ljudi."
Romantična dvojina
Študent Taisei Mizutani (Taj): "Slovenščina me zanima, ker je to edinstveni slovanski jezik. Študiram na Tokijski univerzi za tuje študije, moj glavni predmet je ruščina in zanimivo mi je poznati razliko in podobnost med tema jezikoma. Najljubša posebnost slovenščine je zame dvojina. Moja učiteljica je rekla, da je slovenščina romantična, ker ima dvojino, in ta ideja mi je zelo všeč. V Sloveniji so mi všeč lepa narava, dobro vino in veseli ljudje. Ko sem se učil o Sloveniji, sem spoznal Triglav, Blejsko jezero, Postojnsko jamo in tako naprej, in zame je vse zelo lepo. Pred dvema letoma nas ja slovensko veleposlaništvo v Tokiu povabilo na zabavo in takrat sem prvič pokusil slovensko vino. Seveda mi je bil všeč dober okus, zdaj pa je to moje najljubše vino. Pri Slovencih spoštujem, da so ekološko ozaveščeni. Mislim, da Japonci niso. Slovenci uživajo v lepi naravi in jo varujejo. Čeprav še nisem bil v Sloveniji, mi je Slovenija zelo všeč. In če bom šel v Slovenijo, mi bo zagotovo še bolj všeč!"
Še delajo ves dan? Kaj bi bilo dobro prevzeti od njih?
"Drži tudi to, da so delaven narod in da so otroci v šoli od jutra do večera. Z dela se vračajo pozno popoldne oziroma proti večeru, po službi pa se sproščajo v izakajah (barih, v katerih strežejo alkoholne pijače in prigrizke), s karaokami ali večere preživljajo ob igranju iger na igralnih avtomatih. Zelo dobre so pri njih prometne povezave, vendar je potovanje s hitrim vlakom (šinkansenom) dražje kot z letalom. Japonska velja tudi za državo z nizko stopnjo kriminala, a z veliko potresi. Tudi ti so del vsakdana in sčasoma se na njih navadiš. Sem pa le nekaj dni po prihodu na Japonsko doživela najmočnejši tajfun zadnjih desetletij."
Olimpijski ogenj kroži, a Japonci tudi protestirajo, ker vsi ne želijo iger. Bomo poleti dočakali igre v Tokiu?
"Kolikor vem, igre bodo - in ne glede na to, da se prebivalci mogoče ne strinjajo, na Japonskem ni veliko javnega ugovarjanja ali protestiranja. Veliko ljudi sicer meni, da bi bilo boljše, če iger ne bi bilo, a vlada gre s polno paro naprej. Bodo pa igre vsekakor brez mednarodnih gledalcev."
Kako resno so Japonci vzeli covid-19?
"Podobno kot Slovenci, samo da so Japonci bolj navajeni na nošenje mask. V Tokiu je bilo v zadnjem tednu še vedno od 700 do 1000 novih okužb dnevno, v Osaki dvakrat toliko. Šole so odprte, na univerzah pa delo poteka kombinirano - v živo in na daljavo. Moj študent Taj mi je povedal, da so v Tokiu trgovine in bari čez dan odprti, zaprejo jih po osmi uri zvečer. Vlada ljudi ne more prisiliti, naj ne odpirajo trgovin, naj ne hodijo v šolo, na delo ... Od njih lahko zahtevajo le samoomejevanje, a tako kot pri nas so že utrujeni zaradi celotne situacije. Ljudi pozivajo, naj ostanejo doma, naj se izogibajo potovanjem v druge prefekture. Vlada je cepivo Pfizer uradno odobrila in začela cepiti zdravstvene delavce in starejše od 65 let."
Po kom ali čem Poljaki in Japonci najbolj poznajo Slovenijo - po katerih osebnostih, podjetjih, športnikih, kulturnikih, hrani ... po vaši izkušnji?
"Z mano je v kontakt stopila japonska dijakinja, ki je v stik s slovenščino prišla v znani Netflixovi seriji Chef's Table, v kateri jo je najbolj navdušila Ana Roš, in je odločena, da se želi naučiti slovensko ter priti v Slovenijo, da bi lahko kuhala v restavraciji Hiše Franko. Potem Haime Anzai, njegov slovenski vzdevek je Anže, harmonikar iz Tokia, ki se je v našo državo in jezik zaljubil ravno zaradi slovenske narodnozabavne glasbe (Avsenik, Slak ...). Ali pa Japonka Rjoko, ki je oboževalka slovenskih smučarskih skakalcev in kolesarjev, preko tega jo je pot vodila tudi na tečaj slovenščine. Poljaki pa so ljubitelji odbojke, tako da nas vsekakor poznajo po odbojkarjih, ki so igrali v poljskih klubih (Vinčič, Pajenk, Urnaut ...), pa tudi smučarskih skakalcev, ker obožujejo skoke. Imela sem študentko, ki je bila oboževalka skupine Siddharta in se je ravno zaradi nje odločila za študij slovenščine. Vsi omenjeni, razen dijakinje, so se učili slovenščino."
Impresivno lepa
Sakino Funaki, študentka: "Slovenščina me zanima, ker študiram zgodovino Slovenije, zgodovino habsburške monarhije in Jugoslavije. Slovenščino se želim naučiti za boljše razumevanje slovenske družbe. Učim se tudi srbohrvaščino in mi je zanimiva razlika med njo in slovenščino. Najbolj me pritegne zgodovina Slovenije, najbolj všeč pa so mi lepe naravne in kulturne znamenitosti. Ko sem študirala v Beogradu, sem potovala tudi v Slovenijo. Bila so mi impresivno lepa mesta, obala in gore."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
