Les kot hitra cesta

Koroška je bogata z gozdom, zato tudi naravna želja, da se prav v tej regiji vzpostavi lesni center. Regija nanj že leta stavi v luči večjih infrastrukturnih projektov. Obsegal bi vse, od sečnje lesa do končnih izdelkov z dodano vrednostjo, prinesel bi razvoj in nova delovna mesta. Predvsem pa kvalitetnega domačega lesa ne bi več bilo treba po nižjih cenah prodajati v Avstrijo in druge države ter ga potem kupovati po dražjih cenah.

V minulih letih smo bili priča obljubam predstavnikov ministrstev in tudi ministrov samih, da lesni centri bodo - tudi na Koroškem. Pa je prišla pred približno dvema letoma v Črno na Koroškem tedanja kmetijska ministrica Aleksandra Pivec in zbranim županom povedala, da jih ne bo, ker niso donosni. Kako ironično, saj je Črna druga najbolj gozdnata slovenska občina. Oblast se je kasneje zamenjala, a ideja je ostala aktualna. Zdaj lesni center, podobno kot hitra cesta, ostaja zaveza politikov, ki se odmika od vlade do vlade; obljubljal ga je recimo že Dejan Židan v levi vladi kot kmetijski minister. Cesto zdaj končno gradijo, morda je tudi pri lesnih centrih treba veliko potrpljenja in vztrajanja.

Po drugi strani pa trg ter dinamika na trgu in v podjetjih v praksi mnogokrat pomenita nekaj povsem drugega kot "nakladanja" politikov. To se je v preteklosti že pokazalo - tudi na primeru nekoč zelo uspešnega slovenjgraškega Preventa, ki je propadel v prvi vrsti zaradi lastniških trenj, ne glede na strateške usmeritve regije, s tem pa je odnesel tudi del lesne industrije. Pri lesnih centrih državna SiDG sporoča, da koroška ponudnika nista izpolnjevala razpisnih kriterijev. Eden od njiju sicer vrača žogico, češ da ob aktualnih pogojih niso imeli velikih ambicij. To pa zato, ker skupno podjetje, ki bi ga ustanovili s SiDG, ne bi moglo kandidirati na razpisih za pridobitev nepovratnih sredstev. Zato bodo denar raje vložili v druge projekte, ki jih bodo lahko ustrezneje oplemenitili. Vsekakor bo prihodnje leto ob novem razpisu spet priložnost za že znane in potencialne nove prijavitelje, saj bo SiDG neporabljeni znesek dodal k že planiranemu za 2023.

Ne glede na vse pa bi se morali vsi v regiji zavedati, tako gospodarstvo kot politika, da je treba delati z roko v roki in stvari načrtovati dolgoročno. S stavki, kot so ne znamo, ne moremo, nimamo pogojev, se ne izplača, delamo uslugo le Avstrijcem, ki bodo lahko našo dragoceno surovino še naprej ugodno kupovali in izkoriščali. Povedano z drugimi besedami: na nek način bodo samooskrbni s slovenskim lesom. V Sloveniji imamo dober les, treba bi bilo vlagati in enakomerno razvijati vse dele gozdno-lesne verige, da bi bil izkupiček vendarle večji.