Med prvimi je ženske strigel "na gobico"

Pri družini Tasič iz Mežice je frizerstvo nekako v genih, frizer je bil pradedek, dedek, sin, vnuk, frizer je tudi pravnuk. Njihova zgodba je pravzaprav 80 let dolga tradicija družine Jožeta in Marije Tasič, ki sta prvi salon v Mežici odprla leta 1939​. Da frizerstvo ni več le obrt, dokazuje zlasti Metod Tasič iz tretje generacije, v zadnjem obdobju eden vidnejših predstavnikov družine. Razvija tudi kreativno ustvarjalnost oblikovanja frizur na umetniški ravni.

Ni bilo tekoče vode

Ob jubileju so v Koroškem pokrajinskem muzeju Slovenj Gradec pripravili razstavo z naslovom Ko lasje govorijo … 80 let frizerstva Tasič, ki bo decembra gostovala tudi v mežiškem narodnem domu. Na razstavi, katere avtorica je Brigita Rajšter, so predstavljene zgodbe treh generacij frizerjev. Poleg življenjske zgodbe Jožeta Tasiča še osebne zgodbe hčerke Marije Jurgec in sina Cirila Tasiča ter vnukov Bojana Jurgca in Metoda Tasiča. Dopolnjene so z izbranim fotografskim materialom, na ogled pa je tudi staro družinsko frizersko orodje.
Družinska zgodba sega v leto 1939, ko je svoj prvi salon v Mežici odprl Jože Tasič. Začetek je bil težak, razmere skromne. "Prostor za prvi salon je najel v Vivodovi 'štali'. Družina si je tam - v sobi nad klavnico - tudi uredila dom. Pogoji so bili težki, saj ni bilo tekoče vode. Žena in pomočnica sta vso frizersko perilo prali na roke v bližnjem potoku. Po koncu druge svetovne vojne je Jože prevzel Filipičevo frizersko delavnico v majhni leseni hiši, ki je stala za lipo pred gostilno Tof, in v njej uredil moški brivsko-frizerski salon. Salon pri Vivodu pa so rezervirali za ženske, za vodjo je postavil hčerko Marijo," razloži Rajšterjeva. Zanimivost je ta, da so bili prvi frizerji namenjeni moškim, prihajali so na britje, oblikovanje brade in nego brkov. Odprto so imeli tudi v nedeljo, ob striženju so si tam izmenjali tudi poslovne in druge novice. Predstavnice lepšega spola na podeželju so frizerja začele obiskovati šele po drugi svetovni vojni. Ko je leta 1961 Mežico zajelo hudo neurje, je poplavilo tudi ženski salon. Tasičevi so postali brezdomci, preselili so se v nedokončano hišo na Trgu svobode 14, kjer salon Tasič deluje še danes.

Mama in hčerka - enaka frizura

V frizerstvu je ostala tudi Cirilova sestra Marija, ki je potem, ko je oče domač lokal prepustil bratu, še istega leta odprla lokal v hiši, kjer si je ustvarila družino, prav tako v Mežici, na Podjunski cesti. Pri njej se je kot prvi pomočnik zaposlil njen sin Bojan Jurgec. Bil je Jožetov prvi vnuk, dedek ga je tudi uvajal v skrivnosti frizerskega poklica in mu predal veliko svojega znanja. "Na nek način mi je bilo v zibko položeno, da bom frizer. Dobro sem se učil, bile so še druge možnosti, a sem se odločil za frizerja, kjer vztrajam že skoraj štiri desetletja." Ena od stvari, ki so se v teh letih spremenile, je, razlaga Jurgec, da so današnje ženske pri 50, 55 še vedno 'mlade'. "Ko sem jaz začel delati v tej stroki, so se ženske že pri 40 drugače frizirale in oblačile. Zdaj povečini uporabljam iste tehnike in barve pri mami in pri hčerki." Bojan je leta 1996 prevzel salon po mami ter kasneje odprl še svoj frizerski salon pri Brančurniku na Prevaljah.