Urška Polanc
Da širi dobro, mir in živi besede Antigone 'ne da sovražim, da ljubim sem na svetu', so v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika predstavili umetnico in avtorico Mirjam Senica, katere likovno razstavo Darovi so odprli ob dnevu žena. Z avtorico sta se pogovarjala novinarka in urednica Večera Petra Lesjak Tušek in dr. Peter Praper. Da v zadnjem času ideje dobi na mah, je uvodoma povedala umetnica, a dodala, da je zadnje pol leta, ko je intenzivno ustvarjala slike, razmišljala o življenju, minevanju, o tem, kakšne sledi so v njej pustili ljudje, s katerimi se je srečevala poklicno, kakšne najbližji. "Vse to se je nalagalo v meni, v te plasti, ki jih jaz ponazarjam s temi slikami, ki imajo podobo čase. Kar je v čaši, je v meni, kar je zunaj, pa je to, kar pokažemo, povemo. To je tudi neka cenzura, skozi katero damo sebe v svet. Ni se enostavno razgaliti na tak način, saj tvoj intimni svet ni več čisto tvoj, to je povezano z okoljem, življenjem, ljudmi, s katerimi si. To pa so potem darovi, vse zgodbe, vse, kar se mi je dogajalo - bila je tudi bolečina, jok, žalost, a vse to so bili darovi, zato, da sem jaz na nek način sebe gradila takšno kot sem. Darovi so to, da 'srečimo' drug drugega. Ko darujem tebi, darujem sebi. Kaj je lepšega na tem svetu," se sprašuje avtorica.
Njene deklice, Milinke, danes stare skoraj deset let, še vedno hrepenijo, je povedala. "Ko sem ustvarjala to sliko, se vedno znova se pogovarjam sama s sabo, s svojim notranjim jazom, to je ta majhna punčka, ki živi nekje za mojim srcem. Nosi jo vsak (moški svoje fantke, ženske svoje punčke)," razmišlja in dodaja, da jo je dolgo pustila spati, saj ni bilo časa zanjo, zdaj, ko si jo je dovolila prebuditi, ji je to posebej dragoceno. Dr. Peter Praper ob tem kot bistveno vidi, da ni dopustila, da bi punčka za vedno zaspala. "Tu je toliko pasti, kot klinik in terapevt sem srečal toliko ljudi, ki so delali bleščeče kariere, pa so strahovito trpeli zaradi slabe samopodobe. Ti nikoli nisi imela slabe, vedno si jo tudi delila z drugimi," jo je dopolnil. Avtorica se k svojim slikam vrača, na njih dela, dokler so pri njej. Povsem spontano je intenzivno rdečo barvo tokrat nadomestila modrina, je povedala. Zlata nit slik, ki je vsaka zgodba zase, zgodba pa so tudi vse skupaj, so krogi, spirale, ki predstavljajo življenjski ciklus. Narejene so iz morskih naplavin, ki jih umetnica ob priložnosti rada nabira. Zlata barva ponazarja tudi obilje, a ne materialnega sveta, ampak tistega, kar nosimo v sebi, še dodaja.
Da ideja iskanja, izgradnja samega sebe oziroma izgradnja identitete v življenju ni nikoli končana, je razložil Praper. "To ni kar tako en posel, ki ga v življenju opravimo z levo roko. Lahko se zgodi, da o sebi ne zgradiš kaj dosti, nato pa vedno iščeš svojo sliko v zrcalu. Ta nesrečni narcizem lahko človeka pelje celo življenje, ko se lovi v odsevih drugih ljudi in potem nima kaj izražati. Prekrasno je videti ta proces, da gradiš sebe, se izrazaš, dopolnjuješ in na ta način potuješ skozi življenje," je pojasnil.
