Ona grafična oblikovalka, on vrhunski športnik, oba pa velika ljubitelja žganjekuhe. Zgodba Nike Matavž in Vida Levca se je sicer začela že pred njunim rojstvom, ko je temelje današnje družinske destilarne postavil Nikin oče Ferdo. "Žganjekuha ga je hitro prevzela, začel je raziskovati in kmalu je nastala majhna žganjarna," razlaga Nika, ki jo je očetov hobi že od nekdaj precej zanimal. Njegova viljamovka in brinjevec sta zaradi kakovosti, ki jo še danes postavlja na prvo mesto, v lokalnem okolju hitro postala zelo priljubljena.
"Ampak mu nikoli ni bilo kaj preveč do denarja. Že od nekdaj ga je bolj kot karkoli drugega gnala ljubezen do tega dela. Vseskozi se je tudi učil in v vseh teh letih spoznal veliko ljudi s podobnim hobijem," Nika opisuje svojega očeta, Vid pa pripomni, da do neke mere prijatelji že lahko pomagajo, vseh skrivnosti pa da nikakor ne izdajo. "Pa se je vseeno naučil vseh trikov in skrivnosti. Vrtal je, vzel v roke knjige in študiral. Zgodilo se je, da je tudi tono hrušk viljamovk vrgel stran, ker ni vedel, zakaj se je začela pojavljati plesen. Res je perfekcionist, vsako hruško, vsako brinovo jagodo pred mletjem ali stiskanjem pregleda."
Manjkala je pika na i
Nika je zaradi kakovosti, ki jo je oče vseskozi zagovarjal, v tem videla velik potencial. A je manjkala pika na i, pravi. Dizajn. S partnerjem Vidom sta se v zgodbo aktivno vključila pred tremi leti. Vid je Ferdu pomagal pri kuhi, Nika pa se je kot diplomantka oblikovanja lotila celostne grafične podobe. V tistem času jima je šla na roko tudi poškodba, ki je Vidu onemogočala igranje rokometa, a mu je po drugi strani prinesla veliko prostega časa. "Konkretno sva začela delati na marketingu, brandingu. Škoda se nama je zdelo, da se trudiš, delaš nekaj kakovostnega, tvoje produkte pa pozna preozek krog ljudi," pove Nika.
Najtežje je bilo premagati birokratske ovire
Viljamovko, brinjevec, borovničevec in džin prodajata pod blagovno znamko Rooster Spirits. "Izbrala sva si mednarodno ime, morda se nama odpre tudi pot proti tujini. Avstrija je blizu. Če bi kdaj začela prodajati v tujini, je bolje to kot poimenovanje Žganjekuha Matavž. Že črka ž je lahko problematična," razloži Vid. In zakaj Rooster? "Bila sva na dopustu na morju in debatirala o imenu. Na koncu sva se odločila za petelina, ki je prisoten ali pa je vsaj nekoč bil na vsaki kmetiji."
Uspešna na razpisu
Čeprav na trgu še nista zelo dolgo, jima je žganja uspelo spraviti v nekaj butičnih trgovin v Ljubljani, viljamovka in brinjevec se točita tudi v nekaterih restavracijah - stavita na tiste na nekoliko višji ravni. Veliki met jima je uspel s prijavo na razpis za Lidlovo Lojtr'co domačih. Komisija je namreč v njunih žganjih videla potencial, kar v praksi pomeni, da jih bo Lidl marca uvrstil na svoje police. "Škoda, da alkohola ne smejo oglaševati, a se bova znašla in vse skupaj zapakirala nekoliko drugače," pravita Korošca. Pri vsem jima poleg družine večkrat na pomoč priskočijo prijatelji. Letos se jih je deset odpravilo v Pesnico pri Mariboru, kjer so nabrali sedem ton viljamovk. Nika in Vid namreč drugim ne zaupata, saj štejejo le hruške, ki so zdrave, niso gnile in ne poškodovane. Drugače niti ne bi prestale Ferdovih strogih standardov.
Pred zanimiv izziv sta sama sebe postavila pred dvema letoma, ko sta viljamovki, brinjevcu in borovničevcu dodala še džin. "Kako naj bomo žganjekuha brez džina? Džin je modna muha in moramo ga imeti. A je narejen iz žitnega žganja in tega oče še nikoli ni počel, prav tako nisva poznala nobenega, ki bi to že delal. Vseeno smo se lotili. Eno leto smo se ukvarjali samo z džinom, posodobili smo opremo, tako da žitno žganje v celoti izdelujemo sami," povesta. In dodata, da se je s tem odprla tudi pot do viskija.
"Idej je še veliko, v bistvu sva šele zdaj na začetku. V zgodbi vidiva še ogromno potenciala. In če sva lahko premagala zapletene birokratske ovire in pridobila vsa dovoljenja, bova zmogla vse," sta prepričana Nika in Vid, ki bosta tudi v prihodnje stavila na butičnost, domače in kakovostne sestavine, ekološko pridelavo in všečno celostno podobo. "Kakorkoli se žalostno sliši, a v današnjih časih je za marsikoga zunanjost pač bolj pomembna od vsebine," zaključi Nika.