Mlada Slovenjgradčanka jo je po maturi mahnila v tujino, zdaj uči otroke v Vietnamu

Slovenjgradčanka Ana Jurhar se je po končani gimnaziji, ki jo je obiskovala v Slovenj Gradcu, odločila za posebno dogodivščino - potovanje po Aziji. Potuje sama. Priznava, da jo je bilo sprva malo strah, a jo je gnala želja po novih doživetjih. Preživlja se z raznimi priložnostnimi deli, trenutno poučuje angleški jezik v eni od privatnih lokalnih šol v Vietnamu, kjer je tudi bivala v času koronavirusa. Za Vietnam pravi, da je bil zgodba o uspehu, saj je bilo okužb zelo malo.

Malo strahu in veliko novih prijateljev

"Po maturi sem se odločila, da eno leto pavziram in potujem po Aziji. Na pot sem krenila septembra lani, za božično-novoletne praznike sem se za krajši čas vrnila domov. V drugi polovici januarja sem se odpravila na Tajsko, v Vietnam sem prišla 26. februarja. Za potovanje sem se odločila, saj nisem pričakovala pandemije," razlaga sogovornica, ki je v preteklosti obiskala veliko evropskih držav, v gimnaziji je bila eno leto tudi na izmenjavi v Nemčiji. Omenjena destinacija je njena prva tako dolga samostojna pot. Priznava, da jo je bilo v začetku malo strah potovati sama." Edina dobra lastnost, ko potuješ sam, je, da spoznaš ogromno drugih ljudi. Presenetilo me je tudi, da veliko ljudi potuje samih in da to v resnici ni nič posebnega."
V teh mesecih je bila v Rusiji, na Šrilanki, v Maleziji, na Tajskem in v Vietnamu. V vsaki državi je ostala približno en mesec, podoben je bil tudi načrt za Vietnam, vendar je tam zaradi koronavirusa ostala dlje. Sprva ni imela načrta, kaj bo tam počela. Prvih deset dni je stanovala pri vietnamski družini na otoku Cat Ba, kjer je hčerko poučevala angleščino, zato je imela stanovanje in hrano brezplačno. Nato je prišel virus in takoj po prvi okužbi so uvedli stroge ukrepe. Otok so zaprli, najprej za nove turiste, kasneje so ga morali zapustiti vsi tujci. Preselila se je v mesto Ha Giang na severu Vietnama in tam dva meseca pomagala v hostlu. Ko so ga zaprli, je odšla v glavno mesto Hanoj. "Skoraj vsi hoteli, hostli in restavracije so bili zaprti, zato sem komaj našla prenočišče. Hostel, kjer sem se nastanila, je bil poln turistov, večina jih je čakala na let domov. Tam sem tudi spoznala Kanadčanko in skupaj sva najeli stanovanje v obmorskem mestu Nha Trang. Po dobrem mesecu se je situacija začela umirjati, zato sem v začetku maja obiskala prijateljici, ki sem ju spoznala v Maleziji. Nekaj tednov smo skupaj stanovale v Sajgonu," razlaga Ana in doda, da je po njeni oceni Vietnam zgodba o uspehu. Okužb je bilo zelo malo, ukrepi strogi. V času pandemije ima tudi nekaj manj prijetnih izkušenj. Ljudje so se tujcev izogibali, saj jih je bilo strah okužbe, nekatere restavracije so sprejemale le domačine, v avtobusu so morali sedeti v zadnji vrsti, nekateri otroci so se prijeli za nos in stekli stran, ko so se peljali mimo njih ... A razume, da so bili to drugačni časi. Nasploh pa so ljudje v Vietnamu prijazni, gostoljubni in vedno pripravljeni pomagati.

Najlepši del potovanja je hrana

Življenje v tej azijski državi ni drago. Za stanovanje, ki ga je najela s Kanadčanko, sta plačevali devet evrov na dan, za hotelsko sobo plačuje štiri evre na dan. Ko je prostovoljno pomagala, je imela hrano brezplačno, sicer jo obrok v restavraciji stane tri do štiri evre. "Hrana je zame najlepši del potovanja. Veliko je riža, zelenjave, morske hrane (ribe, raki, školjke), sadja (mango, papaja, ananas..). V Sajgonu sem pokusila pečene polže z maslom in česnom. Številne so tudi restavracije, ki ponujajo hrano iz celega sveta (indijska, arabska, italijanska, kitajska ...). Moja najljubša pijača je sok iz sladkornega trsta, ki ga v Sajgonu prodajajo na vsakem ovinku. Zelo priljubljeno je tudi pivo. Pločevinka piva stane 40 centov."