Mladi Korošec skoraj čudežno od kome do najvišjih gor. Po taki izkušnji se zaveš, česa si zmožen

Težko življenjsko preizkušnjo je prestal Ožbej Poročnik z Mute, ki ima za sabo bogato namiznoteniško kariero, od leta 2019 pa je tudi glavni trener in selektor paralimpijske reprezentance namiznoteniških igralcev. Ravno v Tokiu, na paralimpijskih igrah, od koder se je nedavno vrnil s svojim varovancem Luko Trtnikom, je minilo pet let od hude gorske nesreče, v kateri je izgubil plezalnega kolega, sam pa se hudo poškodoval. Po padcu s plezalne stene v Julijskih Alpah je bil dva meseca v komi. "Ko sem bil v komi, je moje stanje zelo nihalo, dobil sem tudi sepso, pljučnico. To je bil del, ki je bil najhujši za moje starše, moje bližnje, ki so jih seznanjali s tem, moja borba pa se je začela, ko sem se zbudil iz kome. Imel sem 40 kilogramov," je povedal Poročnik, ki se je moral ponovno naučiti hoditi, uporabljati svoje telo, najbolj prizadeto pa je imel levo roko, saj je nekaj mesecev sploh ni mogel premakniti. "Ko sem se prebudil iz kome, so bile moje prve besede: okej, desna roka 'lavfa', namizni tenis bom še zagotovo igral. Tudi ko sem totalno nepokreten na vozičku prišel na polikliniko in me je kirurg vprašal, kaj bi rad počel v življenju, sem dejal, da bi še rad plezal. Verjel sem v napredek, da mi bo uspelo. Človek se lahko za marsikatere stvari sam odloči. Tako kot je vsega lepega enkrat konec, je tudi vsega hudega, če si le primerno motiviran in vztrajen. Nekatere stvari se pri meni sicer nikoli ne bodo končale, a naučiš se živeti drugače. Po taki izkušnji se namreč resnično zavedaš, česa je človeško telo zmožno," je povedal Poročnik, ki so mu postavili 24 diagnoz, do zdaj je imel več kot 20 operacij, v najhujšem obdobju pa je zaužil več kot 40 tablet na dan.

​Gnal ga je tudi športni duh

Po nesreči se je vrnil na prvoligaški nivo v namiznem tenisu, igral je do leta 2017, leta 2019 pa postal trener invalidov na evropskem prvenstvu. Lani je preplezal Matterhorn, Mont Blanc, okoli deset slapov, triglavsko steno. Preplezal je vse največje klasike, v Italiji, Franciji, na Hrvaškem, v Avstriji, Sloveniji. "Imel sem navdih, prej kot vse druge stvari sem moral preplezati te klasike. Ko ima človek motiv ... držal me je adrenalin, še zdaj me. Verjetno me je gnal tudi športni duh, ki me je vlekel že celo življenje. Zdaj mi, ko me kdo vpraša, ni jasno, kako sem zmogel. Nad mojim okrevanjem se čudijo tudi zdravniki. Imel sem namreč zelo hude poškodbe glave. Starše so že pripravljali na to, da mogoče ne bom več govoril. Rekli so, da bom shodil po enem letu, sam pa sem že po sedmih mesecih opravil prve alpinistične vzpone na dvatisočake," je povedal.

Ko se je ponesrečil, je bil relativno mlad, star 25 let, kljub temu pa se tudi ob pogovorih z invalidi iz celega sveta z nikomer ne more poistovetiti. "Rečejo, da je moja izkušnja nora, velika večina se namreč že rodi s kakšnimi hendikepi, ko pa se moraš s tem spopasti na način, kot sem se jaz, je težje. Ko kdo opazi moje brazgotine na roki in me vpraša, kaj je bilo, mu rečem, da sem padel s skirojem. Vsem vam to razlagam v smehu in šali, rečem lahko le, uživajte, vsak dan. Tega, kar sem preživljal, namreč ne moreš opisati, razumeti, le tisti, ki so me videli, vedo, za kaj je šlo. Zame je naenkrat skrbelo osem sester. Ko so me pripeljali, so mislili, da sem mrtev, a sem nekako preživel," se je izpovedal. V telesu ima več vijakov (skoraj 30 centimetrov dolgega v stegnenici, dva v medenici, v komolcu), leve roke pa, ker je imel levo stran najbolj poškodovano, še danes ne more obračati, a se pač drugače znajde. Ko je bil v bolnišnici na vozičku, ga je lahko poganjal le z desno roko, kar pa ga ni ustavilo, da si ne bi že v bolnišnici z vrvmi priredil treninge. "Na vozičku sem vadil in prevezoval te vrvi, zdravniki so se čudili in si mislili, ta je pa res ubrisan. A v življenju moraš biti malo ubrisan, če želiš, da ti kakšna stvar uspe. Čisto realno bi se že lahko invalidsko upokojil, a sem malo zafrknil zdravstvo. Pred dvema letoma sem pretekel maraton, ko sem potem poklical mamo, me je vprašala: 'A ti lahko tečeš?' Leta 2018 sem imel, 'srečnež', še meningitis in epileptični napad, skratka cel kup stvari sem imel v zadnjih letih - tri rojstne dneve sem praznoval v komi," je povedal.

​Dnevi zapolnjeni s treningi, delom

V Soči, centru za rehabilitacijo, je v zadnjih letih postal že "del inventarja", toliko treningov in tudi usposabljanje za šport invalidov je pri njih opravil. Njegov delovni dan se začne ob osmi uri zjutraj, konča pa ob devetih, pol desetih zvečer. "Zjutraj imamo štiri, pet ur treningov, najprej kot osebni trener, potem z invalidi na vozičkih. Tu so še druge službene obveznosti. Pred nekaj meseci sem tudi diplomiral, saj mi je prej diploma zaradi situacije propadla. Zdaj sem se vpisal še na magisterij. Določene stvari, ki jih človek v življenju naredi pri 22, 23 letih, sem jaz naredil pri 30. Tako pač je, vsak ima v življenju vzpone in padce," je razložil. Že pred nesrečo je imel v Italiji prve izkušnje igranja namiznega tenisa z invalidi. "Leta 2017 sem bil trener tudi v Novem mestu, kamor sem se vozil s svojih rehabilitacij. Spoznal sem najstnika, ki je imel nesrečo z motorjem in zato zelo hudo poškodbo hrbtenjače, treniral sem ga štirikrat na teden. Tudi z njim, ki jo je v primerjavi z mano bistveno slabše odnesel, bi rad še nadalje sodeloval. Osebno vidim zelo velik izziv pri športnikih invalidih, mogoče tudi zato, ker sem sam kar nekaj časa v bolnišnicah preživel z njimi. Lani sem se jim preko Sončka na morju pridružil tudi kot športni inštruktor, peljal sem jih s kajakom, jahali smo konje ... Delo z njimi me navdihuje, daješ jim občutek enakovrednosti, odzivi so dobri in zdi se mi vredno to nadaljevati," je povedal.

​Luka je lahko velik navdih za vse športnike

Da je nivo na paralimpijskih igrah vrhunski, nam je povedal iz prve roke. "Olimpijska vas, vse se dogaja enako kot na olimpijskih igrah, nekatere kategorije pa so, kar se tiče profesionalizma, primerljive s športniki neinvalidi," je ocenil, potem ko je sam kot igralec do 21. leta igral v reprezentanci, deset let pa v prvi članski ligi. V maju letos so opravili kar 30 treningov. "Luka je nastopal proti tretjemu in šestemu igralcu na svetu, zmaga bi bila zelo veliko presenečenje. Proti Kitajcu, ki je bil na koncu tretji, se je odrezal vrhunsko, četudi je bilo 3:0 v setih, sta bila dva seta na razliko in zelo tesna. Drugače je bilo na tekmi z Japoncem, ko ga je malo zmedlo to, da mu je sodnik odvzel točke zaradi nepravilnega servisa. Luka je star 23 let in to, da je šel pri teh letih na paralimpijske igre v namiznem tenisu, je zelo dobro. Pariz bo kmalu tu, upam, da se bo lahko še kdo drug pridružil. Realno sva šla tja brez rezultatskih pričakovanj - če igraš z Azijci namizni tenis, je, kot da bi igral v košarki vsako tekmo z Američani. Sigurno gre za vrhunsko izkušnjo in dobre obete za naprej," je razložil trener paralimpijca Luke Trtnika. Nasploh so njegovi vtisi pozitivni, Japonce ocenjuje kot prijazen, gostoljuben narod, ki jih je toplo sprejel. Vsi športniki so dobili nov telefon, čevlje in še kaj. "Šport je Luki, ki ima cerebralno paralizo, pri njegovi invalidnosti zelo pripomogel. Vsekakor je lahko zelo velik navdih - ne samo športnikom invalidom, ampak tudi drugim," je sklenil trener.