Ne veste, kam na Ravnah? V Grajski park!

V 17. stoletju je bil, sodeč po Valvazorjevih grafičnih upodobitvah, na vzhodni strani gradu ograjen vrt, tam, kjer je danes park, pa so se razprostirala polja. Ob prenovi dvorca je grof Duglas Thurn leta 1863 začel snovati tudi grajski park v krajinskem slogu. Večina dreves je iz začetnega obdobja parka. Eksotične vrste drevja je dodal Duglasov sin Johann Duclas. Vse do konca druge svetovne vojne, ko je bil tudi miniran, je bil park v zasebni lasti in ograjen.

Jutranji sprehajalci psov in tekači

Grajski park je prvi množični obisk doživel že 14. oktobra 1945, ko je gostil prvi Koroški festival s predstavitvijo kulturnih dejavnosti. Z leti je postal prizorišče vseh vrst športnih, kulturnih in zabavnih prireditev, je kraj za sprehode, počitek in druženje. V njem opazimo vse generacije, vsakdo v objemu mogočnih dreves poišče, kar mu ustreza.
Zanimalo nas je dogajanje v parku v preseku tipičnega poletnega dne.
Jutranjo tišino je prekinjalo le ropotanje kosilnic, saj so delavci komunalnega podjetja urejali zelenice. Ko se je že zdelo, da ni drugih obiskovalcev, sta se izza dreves prikazala Stojan in Loma. "Sva redna opazovalca in občudovalca parka," je povedal gospod Stojan. In kaj je predmet občudovanja? "Predvsem ta stara drevesa, sprehod je tudi priložnost za razmišljanje, kako so včasih živeli," je odgovoril.

Opoldanski vrvež vseh generacij

Čas proti opoldnevu se zaradi kosila ni zdel primerna izbira za opazovanje dogajanja v parku, četudi je posijalo sonce. Prvi pogled je razkril le mojstre, ki so pripravljali oder za večerni festival. Iz minute v minuto pa je bilo obiskovalcev vse več. Sprehajalci, tekači, le bežni mimoidoči …
Med počitkom smo zmotili gospo Betko, ki je v park prišla z vnukinjo Vaneso in psičkom Ronijem. "Rada prihajam v park, sprehajalne poti so lepo urejene, všeč so mi tudi klopi, ker se lahko nasloniš," je pojasnila.
Pozdravili smo tudi gospo Kristino. Opremljeno s pohodnimi palicami, je ni bilo treba spraševati, čemu so namenjeni njeni obiski parka. "Pridem skoraj vsak dan, prehodim pet ali šest krogov. Gibanje se mi zdi zelo pomembno za zdravje," je poudarila in lahko ji samo pritrdimo.

Večerni zabavni utrip

Tretji obisk parka pa je potrdil, da se je običajnemu večernemu dogajanju pridružilo še festivalsko, z Odprto kuhinjo in pripravami na nastop narodno-zabavnih skupin. Da je vrvež v parku ne moti, je zatrdila gospa Liljana, ki se je sprehajala s sestro Miro. "Park je lep, urejen. Rada pridem tri-, štirikrat na teden, tu se spočijem."
Generalki je prisluhnil tudi gospod Bogomir, ki se še ni odločil, ali bo počakal na začetek glasbenega tekmovanja. Zdelo se mu je že nekoliko hladno. Ozračje pa je povsem ustrezalo mladim nogometašem, ki so na sveže pokošeni zelenici v osrčju parka pravkar začenjali trening.
Večer se je nagibal v noč, ki je bila tokrat zaradi prireditve nekoliko glasnejša. Spokoj je v parku zavladal kasneje kot sicer. Ko je napočilo jutro, se je zgodba začela pisati znova. Park, v katerem lahko sredi belega dne srečate srno, da veveric niti ne omenjamo, in občudujete tudi ciklame, je v svoja nedrja že zgodaj sprejel prve obiskovalce.
Kot vselej so jih potke vodile tudi mimo drugih zakladov parka: litopunkturnega stebra akademskega kiparja Marka Pogačnika, spomenika Prežihovemu Vorancu, ki ga je izdelal akademski kipar Drago Tršar, in ne nazadnje mimo hiške za mimobežnice s knjižnimi darili.