Patronažna sestra iz Vuzenice Dorica Jehart: "Medicinske sestre smo odvetnice pacientu"

Da je sicer človek, ki nima rad pozornosti, nam je uvodoma povedala nasmejana Vuzeničanka Dorica Jehart, ki je prejela plaketo občine za pomembno delo na področju zdravstvene, socialne in humanitarne dejavnosti ter doprinos k ugledu občine Vuzenica. "Res pa je, da mi vsi govorijo, kako mi je ta služba pisana na kožo. Ne vem sicer, kaj vidijo, a večkrat slišim 'ti si si pa res pravi poklic izbrala'. V službi uživam. Je pa zelo odgovorna, saj imamo zelo zgodnje odpuste iz bolnišnic. Recimo po carskem rezu gredo porodnice domov že tretji dan, po normalnem porodu po 48 urah in potem imamo mi vse te skrbi s popkom, z dojenjem, ranami ... Tudi po operacijah pridejo pacienti res hitro domov. Odgovornosti so res velike, a del službe so tudi izobraževanja, potrjevanja licence, tako da dobro slediš vsem novitetam," je pojasnila vodja patronažne službe Zdravstvenega doma (ZD) Radlje ob Dravi, ki to delo opravlja že 30 let. Po vseh teh letih opaža, da je močno napredovalo zdravljenje onkoloških pacientov, več je aparatov, s katerimi si lahko pri delu pomagajo, bolj izobraženi so tudi pacienti, saj so jim informacije bolj dostopne. "Veliko ljudi mi reče 'jaz sem si pa to že prebral, zdaj mi pa še vi povejte, kaj si mislite'," je povedala. Vendarle je vsak strokovnjak na svojem področju, ljudje pa ji kot strokovnjakinji za zdravstveno nego še vedno stoodstotno zaupajo, dodaja.

Prva izbira je bila šok soba

Ni pa si že v času šolanja želela postati patronažna sestra. "Številka ena mi je bila soba za intenzivno nego in terapijo, šok soba. Že kot študentka sem si izbirala v tej smeri in bila najprej štipendistka na ljubljanskem UKC. Tja sem tudi hodila na prakso, saj smo vse delali po šolsko. To, da lahko delaš tako, kot si se naučil, mi je bilo posebej všeč. Pri nas sta zelo pomembni sterilnost, natančnost, moraš biti nežen. Če sem doma, ko smo gradili hišo, delala kaj težkega, se mi je potem v službi zdelo, da sem groba in sem morala prav preklopiti," nam je pojasnila. Prvo službo si je nato izbrala v UKC Maribor, reanimacija in anestezija, ko je bila po dva tedna v šok sobi, dva tedna pa dajala narkoze pri anesteziji. To je bila super služba za začetek, pravi, saj je spet delala vse po šolsko, ob visokih standardih in zahtevnih postopkih nege pa je imela v šok sobi po enega pacienta na dan. "Ko sem postala mama, so me v zdravstvenem domu videvali, ko sem prihajala s sinom v posvetovalnico. Zelo so iskali diplomirano medicinsko sestro in me vabili, da naj pridem. Takrat je bil zelo velik primanjkljaj. Samo ena šola je bila v Ljubljani, pa še tam so bili sprejemni izpiti, tako da sva bili recimo v moji generaciji dve s Koroškega. Ker sem ravno postala mama, sem si mislila, da bi bilo dobro, če se ne bi več tako daleč vozila oziroma za vožnjo porabila dve uri na dan. S težkim srcem sem šla. Teren mi namreč kot študentki sploh ni bil všeč. Ogromno moraš improvizirati. Tam nimaš vozička za poseg in vozička z inštrumenti, tam imaš en kavč in eno klubsko mizo, zdaj pa naredi sterilni poseg ... Velika razlika je. A potem vidiš, da so druge prednosti, res imaš tisti individualni stik, nihče te ne priganja, sam si narediš urnik za cel dan. Če si ga ne narediš prav, boš pač prepozno prišel domov in boš drugi dan malo bolj organiziran," nam je povedala o svoji službi. Da se je tu kar naenkrat znašla med starejšimi, opaža predvsem, ko denimo sprejema na teren študente, ki jih je kopala kot dojenčke.

Ljudje so pomirjeni, ko vedo, da pride

V ZD Radlje dela šest patronažnih medicinskih sester, ki si teren razdelijo primerno temu, da se čim manj vozijo. Vsaka ima svoj avto in pokriva nekaj naselij in nekaj hribovskih krajev. Vodstvo lepo skrbi zanje, pravi. Da jo je ob misli na to, da bi jo nekdo nujno potreboval in ne bi prišel do nje, groza, zato se kdaj javlja tudi zunaj službenega časa. "Sploh porodnicam ali pa ljudem, ki umirajo in so to res njihovi zadnji dnevi življenja, res rečeš, pokličite me, saj ti najbolj veš, za kaj gre. Med delom pa imam najraje SMS-sporočilo, saj mobitela med posegi, ko mora biti vse sterilno, v hišah nimam," je še pojasnila. Ker pa pacienti ne morejo biti povsem odvisni od zdravstvene službe, morajo veliko naučiti tudi svojce in jim nato tudi zaupati, pravi. Ne more pa zaupati psom, saj jo je "pazi se psov" vedno opozarjal tudi starejši kolega Andrija Halužan iz ambulante Vuzenica, je povedala navihano: "Domači že rečejo, saj nič ne naredi, a ti si mogoče prej bil v stiku z nekim psom, ki te je povohal, kar navoha tudi naslednji." Zadovoljna je, da so ljudje pomirjeni, če vedo, da pride k njim ona. "Medicinske sestre smo odvetnice pacientu, velikokrat se borimo za njegove pravice, to so nas tudi učili," je zaključila.