Po izgubi matere se skušajo člani družine Krajnc nekako pretolči

Petčlansko družino Krajnc s Prevalj je pred slabim mesecem doletela huda tragedija. Ostali so brez mame in žene. To je družina, ki je navajena na skromnost, pa kljub temu nikoli niso ničesar pogrešali. Imeli so drug drugega. Do letošnjega poletja, ko jim je nenadna bolezen vzela mamo Majo.

Poleg tega je vse prej kot zdrav tudi njihov 42-letni oče Marjan Krajnc, ki zdaj sam skrbi za njune tri sinove, stare 13, 17 in 22 let, in šestletno hčerko. Živijo v najetem stanovanju na Prevaljah, kamor so se iz Črne na Koroškem preselili pred tremi tedni. "Nismo več mogli živeti in spati v hiši, kjer je umrla žena. Preveč je bilo bolečih spominov, morali smo stran," pove Marjan Krajnc.

Tudi sam je komaj preživel

​Oče in mama sta se dobri dve desetletji trudila, da je bilo pri hiši vedno vsega dovolj. "Morda otroci niso imeli vsega v materialnem smislu, kar imajo mnogi drugi, a imeli smo se radi, navajeni smo na skromnost, ničesar nismo pogrešali," pove Marjan Krajnc, ki ga življenje zadnjih deset let trdo preizkuša. Po rodu Prevaljčan je bil navajen delati.
"V službo sem vedno rad hodil. Marsikje sem delal, nazadnje v sosednji Avstriji. Dobrih šest let je, odkar sem zbolel za epilepsijo, od takrat nimam več redne zaposlitve, saj ne dobim zdravniškega spričevala. Sem sladkorni bolnik, na hrbtenici imam tri okvare, težave z desnim očesom in s turi, ki se mi obračajo navznoter. Ker imam v telesu trdovratno bakterijo, moram takoj, ko se pojavi tur, v bolnišnico, da ga operativno odstranijo. Osem sem jih že imel, nazadnje sem bil na posegu letos spomladi. Komaj so me rešili, 18 narkoz sem dobil, skoraj mesec dni sem bil v umetni komi. Tumor sem imel na levi nogi, na območju dimelj, še zdaj težko hodim, boli me. Domov sem se vrnil konec maja, tri mesece sem bil omamljen od protibolečinskih tablet. Brez njih nisem mogel, preveč je bolelo. Potem sem si rekel, da je dovolj. Ni lahko, še vedno me zelo boli noga. Hodim lahko, a ne predolgo in ne smem je preveč obremenjevati," razlaga Krajnc.
Družina se je večkrat selila, živeli so na Prevaljah, Ravnah na Koroškem, Črni, nekaj let tudi v Avstriji, nazadnje v Koprivni, kjer so bili najemniki manjše hiše. Tam je imel Marjan tudi delavnico, da je lahko popravil najnujnejše na njihovem 20 let staremu golfu, ki ga je vozila žena Maja. Sam vozniškega izpita nima, saj nikoli ni bilo denarja ali časa, da bi ga opravil, zadnja leta pa zaradi bolezni ne sme voziti.

Z ženo Majo sta se dobro razumela in imela zelo rada. "Letos 17. avgusta sva praznovala 22. obletnico poroke, pet dni pozneje pa se je v domači dnevni sobi zgrudila in umrla. Zdravniki so opravili obdukcijo. Kolikor razumem iz izvidov, je imela zastoj srca. Ne bom pozabil tiste sobote. Cel dan ji je bilo slabo, češ da jo boli žolč. Bo že boljše, mi je rekla, ni treba klicati zdravnika. Zvečer je šla bruhat. Ker je dolgo ni bilo iz kopalnice, sem šel pogledat, kaj se dogaja. Našel sem jo sklonjeno nad školjko s čisto modrimi ustnicami. S sinom sva jo dvignila in nesla do kavča v dnevni sobi, kjer se je zgrudila in umrla dobesedno na mojih rokah," žalostne spomine strne Marjan.
Njena nenadna smrt je bila za družino velik šok. V hiši, kjer jim je umrla žena in mama, so se vsi počutili zelo nesrečno, niti spati več nismo mogli, zato je Marjan začel iskati novo stanovanje. Imel je veliko srečo in ob pomoči svojega brata našel stanovanje na Prevaljah. Selili so se takoj naslednji dan. Tu jim je zelo všeč, saj je vse blizu - osnovna šola, vrtec, trgovina, zdravnik ...

Vsakodnevna skrb za družino od Marjana terja veliko truda in dela. Čeprav je psihično strt, verjame, da bo s svojimi otroki sčasoma znova zaživel, kot se spodobi: "Zdaj sem oče in mama v eni osebi. Čistim, kuham, pospravljam, vse znam. Edino s pralnim in sušilnim strojem sem imel težave, pa mi je hčerka vse pokazala. Je videla, kako je to delala Maja. Delo si razporedim čez dan, sem pa zvečer res zelo utrujen, kar padem v posteljo. Precej energije vlagam v otroke, da ne bi preveč pogrešali mame. Zlasti z najmlajšo hčerko se vsi veliko ukvarjamo. Nedavno mi je zvečer rekla, da je mama pri angelčkih. Naslednji dan pa me je vprašala, ali ima tam posteljo. Seveda jo ima, lepo in mehko, sem ji odgovoril."

Živeti naprej in se boriti

Zaradi zdravstvenih težav Marjan Kranjc ne more več delati, tudi v pokoj ne more. Družina živi od socialne podpore in otroškega dodatka. "Ne jamram, še nikoli v življenju nisem, tudi za denar nikoli nisem nikogar 'fehtal'. Če je bila stiska, sem šel ponoči v Avstrijo sekat drva ali se lotil kakega drugega opravila ter zaslužil za sproti. Zdaj mi zdravje tega več ne dopušča. Stroške Majinega pogreba sem pokril z izredno socialno pomočjo. Skrbi me zima, saj bo treba kupiti kurilno olje, vsak mesec moram poravnati najemnino, saj stanovanje ni naše, in plačati druge stroške. Zavedam se, da bo to vse prej kot enostavno. Na srečo so otroci skromni in lepo vzgojeni. Najstarejši sin je zaradi koronavirusa sicer izgubil delo, zdaj je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in si išče novo službo. Upam, da jo kmalu najde."

Marjan je kljub tragediji in vsem zdravstvenim težavam borec. "Moramo živeti naprej in se boriti," pravi. Upa, da bo življenje v prihodnje do njih prijaznejše. "Nič me ne more več presenetiti, že vse življenje imam težave z zdravjem, izgubil sem službo, umrla mi je žena, pred leti ob rojstvu tudi otrok ... Končno bi si tudi jaz zaslužil svoj mir," sklene Marjan Kranjc.