Pomoč je način življenja prostovoljne humanitarke Terezije Vivod

Skrb za sočloveka Terezijo Vivod, ki Župnijsko karitas Prevalje vodi trinajsto leto, spremlja od mladih nog. Že v otroštvu se je naučila spoštovanja do ljudi, kar jo je oblikovalo v predano prostovoljko, ki zna videti in prepoznati ljudi v stiski. Ko je treba pomagati, ji nobeno breme ni pretežko. Tako enostavno je dobrosrčna in prijazna do vseh, ki potrebujejo pomoč ali pogovor. Prostovoljstvo je zanjo mreženje in širjenje dobrih del. Njeno pomembno delo je prepoznano tudi širše, saj je nedavno prejela državno priznanje na področju prostovoljstva, ki ga deli z vsemi prostovoljci Karitasa, saj, kot pravi, so vsi prizadevni in si ga zaslužijo.

Vse več ljudi v stiski

Do desetega leta starosti je živela pri babici in botrah v Libeličah. V hiši je bilo vedno polno ljudi, kot pove, si tam še danes podajajo kljuko vhodnih vrat. "Vsak, ki je potrkal, je bil dobrodošel in postrežen. O ljudeh se nikoli ni govorilo slabo ali grdih besed. Da spoštujem ljudi in jim pomagam, mi je bilo na neki način privzgojeno," razlaga Terezija.

Tudi na Prevaljah, kjer je živela z mamo, so jo obiskovale starejše gospe, prihajale so k njej na klepet. Po poroki je bila na prvem mestu družina, ko pa so otroci odrasli, je v letu 2007 prišlo povabilo k župnijski karitas. Sprejela ga je in po le nekaj mesecih, ko je odstopil takratni vodja, so jo prosili, da bi prevzela njegovo delo. Od takrat se je pri njih veliko spremenilo. Vztrajna, kot je, je privabila precej novih sodelavcev, njihova ekipa zdaj šteje 37 prostovoljcev, ob prevzemu funkcije jih je bilo manj kot deset. Zdaj je skorajda v vsakem delu občine kdo, ki lahko opazi oziroma zazna stisko ljudi.

Opaža, da njihovo število narašča. "Ob mojem prihodu je bilo 90 prosilcev za razne oblike pomoči (predvsem za hrano in pomoč pri plačilu položnic), razdelili smo slabih šest ton hrane iz sredstev Evropske unije (EU), sami smo zbrali še dodatnih tisoč evrov za hrano in okoli dva tisoč za položnice. Lani smo jih imeli na seznamu 153, razdelili smo 12 ton hrane iz sredstev EU, pomagali s plačili položnic (šest tisoč evrov) in za hrano dodatno zbrali sedem tisoč evrov. Največ pomagamo upokojencem (skoraj polovica naših uporabnikov je starejših od 65 let) in družinam z otroki. Najnižja pokojnina, ki jo prejme naš uporabnik, znaša borih 260 evrov mesečno, kar ne omogoča človeka vrednega življenja," razlaga sogovornica.

Pri delitvi pomoči upoštevajo cenzuse in okoliščine, v katerih ljudje živijo. O svojem delu vsako leto izdajo tudi brošuro. V njej navedejo, zakaj so bila sredstva porabljena. "Ključno je zaupanje ljudi v naše delo. Dobro sodelujemo tudi s prevaljsko občino," pove Vivodova.

Za Terezijo velja, da se ne preda zlahka. Za človeka v stiski bi naredila vse, ne ustavi se tako dolgo, dokler nekomu konkretno ne pomaga. "To je moj način življenja. Če ne gre drugače, organiziramo dobrodelno akcijo, v vseh teh letih jih je na seznamu res veliko - Družina pomaga družini, Podajmo roko starejšim, Družina posvoji družino, dobrodelni tek ..." našteje nekatere.

V vseh teh letih so se ji najbolj vtisnili v spomin trije dogodki. Pomagali so paru, ki je zašel v težave, kljub temu da je partner izobražen. Odklopili so jima elektriko, dolg je bil velik in znašla sta se na robu. Prišla sta na Karitas in dejala, da bi se rada postavila na noge. V sodelovanju z drugimi organizacijami so jima pomagali, od takrat več nista potrkala na njihova vrata. Mamici samohranilki so pomagali pri položnicah in iskanju manjšega stanovanja. Odmevna pa je bila tudi letošnja akcija Karitas košek, ko so za veliko noč zbirali priboljške za otroke, darove so prinesli tudi ljudje, ki so jim v preteklosti pomagali. "Naš namen je, da ko nekdo zabrede, mu pomagamo potegniti voz iz blata. Vedno več pa je ljudi, ki nam čez leta, ko si opomorejo in se znova postavijo na noge, vrnejo tako, da pomagajo drugim," je navdušena Terezija, ki ob vsej obilici dela za Karitas skrbi še za moža, ta je imel pred leti anevrizmo. Vse obveznosti načrtuje tako, da hkrati poskrbi tudi zanj, ko pa se nabere preveč, vskočijo sin, hčerka ali sodelavci.

Tanka meja med imeti in biti revež

​Njen mobitel zvoni od jutra do večera. Pa ne le zaradi finančnih stik, veliko je tudi osamljenosti. "Ljudje me pokličejo in vprašajo, kako sem, potem pa eno uro klepetamo o vsem mogočem. Osamljeni so in potrebujejo pogovor, občutek, da niso sami." Ko jo vprašamo, kako vse to zmore, z nasmeškom na obrazu odgovori: "Saj vidite, kakšno razdejanje imam v kuhinji. Pomoč ljudem je način mojega življenja. Fajn se počutim, ko me nekdo objame in se mi zahvali za pomoč. Si pa vsako leto vzamem nekaj prostih dni in grem na romanje. Takrat odklopim vse."

Kljub temu, koliko se razdaja in trudi za sočloveka, se še vedno najdejo ljudje, ki ji(m) mečejo polena pod noge zato, ker pomagajo "siromakom". "Ljudje se premalo zavedajo, kako zelo tanka je meja med imeti in biti revež. Življenjske okoliščine se lahko spremenijo dobesedno čez noč: ljudje izgubijo službo, dodatke k plači, zbolijo in so v bolniški, razpade jim družina ... Na moja vrata so že večkrat potrkali sokrajani, ki so bili lačni. Vsem sem podarila topel obrok s svoje mize in še manjši paket hrane iz zaloge Karitasa. Tega se navzven ne vidi in ljudje tega tudi ne pokažejo, saj jih je stiske sram. Ko se zaprejo vrata stanovanja, sosed za soseda ne ve, kako živi. Zato je prav, da tudi ne obsojajo."