Žana Vertačnik
Andreja Čibron Kodrin
Ni zanemarljivo, da si je film Košarkar naj bo, posnet po zgodbi pisatelja Primoža Suhodolčana, od lanskega septembra, ko je film prišel v kinematografe, ogledalo že okoli 90 tisoč gledalcev. Da je prenašati jezik iz knjižne v filmsko predlogo lahko velik izziv, je povedal avtor knjige: ''Velikokrat ljudje ne razumejo, da sta filmski in knjižni jezik dve popolnoma različni kategoriji, tega se sploh ne da mešati.'' Ko pogovor, ki ga je v četrtek v prevaljski knjižnjici vodila Alenka Miler, nanese še na to, da je knjiga prevedena v srbščino, angleščino, izdana pa je bila tudi v Braillovi pisavi, Suhodolčan pove, da zdaj nastaja še v obliki lahkega branja: ''Ta je namenjena disleksikom in tistim, ki nimajo koncentracije, težje berejo in sledijo.'' Sam sodeluje pri različnih humanitarnih akivnostih, pridružil se je Zvezi prijateljev mladine in akciji Pomežik soncu: ''Vsako leto se pelje otroke iz socialno ogroženih družin na morje, tam sem jih večkrat tudi obiskal. Poskušam jim dati dobro voljo in pozitiven pogled na svet.'' Hitro ga spomin ponese tudi v svoje otroštvo, pri čemer pove, da kljub odličnim učiteljicam slovenščine, slovnice nikoli ni imel zares rad. ''Nikoli nisem znal stavčnih analiz in vsega tega. Zgodbo sem že napisal, ampak prehitro mislil, roka je šla prepočasi in sem pisal kar brez vejic. Spodaj je bilo seveda rdeče, moral sem na zagovor k ravnatelju. In to še ne bi bilo tako hudo, če ne bi bil ravnatelj Leopold Suhodolčan,'' se na duhovit način spomni svojega očeta. V smehu še nadaljuje: ''Potem sem se domislil, da bi postavil več vejic, za vsako besedo, naj si pač učiteljica zbere, katera vejica bo v redu.''
O Leopoldu Suhodolčanu na razglednici
Življenje Leopolda Suhodolčana, slovenskega pisatelja, rojenega 10. avgusta 1928 v Žireh, so zaznamovale mnoge selitve – ustalil se je šele po diplomi na Prevaljah. Služboval je kot pedagog (učitelj in ravnatelj) in kot urednik (revija Kurirček in knjižne izdaje založbe Borec). Prosti/ustvarjalni čas je delil s teatrom (režiser, igralec in scenograf), likovno umetnostjo (slikar in večletni vodja ravenskega Likovnega salona) in literaturo – skupaj s Stankom Kotnikom sta zasnovala koncept Bralne značke in ga s prvo podelitvijo 21. maja 1961 na Prevaljah tudi uspešno vpeljala. Vzporedno je izgrajeval svojstven pristop k otroški in mladinski književnosti – najbolj znana dela so: Velikan in pajac, Piko Dinozaver, Peter Nos je vsemu kos, Krojaček Hlaček …Njegova dela so prevedena v 26 jezikov, mnoga tudi nagrajena, in njihovi ponatisi izhajajo še danes. Za pisanje je navdušil tudi sina Primoža, ki je eden najbolj branih slovenskih mladinskih pisateljev. Umrl je 8. februarja 1980 na Golniku, pokopan je na Prevaljah. Po njem so poimenovali eno od slovenskih bralnih značk in pionirsko knjižnico (s spominsko sobo) Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem.
O dr. Francu Sušniku na novi razglednici
Dr. Franc Sušnik, literat, knjižničar, pedagog, zgodovinar, publicist in govornik, se je rodil 14. novembra 1898 na Prevaljah. Kot vojnega maturanta so ga poslali na rusko fronto, leta 1919 se je kot Maistrov borec bojeval za severno mejo in osvoboditev Maribora. Študij germanistike in slavistike je končal z doktorsko disertacijo leta 1924 in še pred drugo svetovno vojno je objavil Jugoslovansko književnost in Pregled svetovne književnosti. Do leta 1945 je služboval v več krajih v Jugoslaviji (Murska Sobota, Beograd, Maribor) ter v Šentpavlu v Labotski dolini. Na Koroškem velja za pobudnika, ustanovitelja in dolgoletnega ravnatelja tako Gimnazije Ravne na Koroškem kot Študijske knjižnice (danes Koroška osrednja knjižnica) in soustanovitelja Delavskega muzeja (danes del Koroškega pokrajinskega muzeja) ter za pionirja na področju kulture. Vseskozi je sledil svojemu življenjskemu kredu "Omogočiti koroškemu življu šolanje, kulturno izobrazbo, dati deželi domače strokovnjake ter stremeti k takim kulturnim ustanovam, ki, povezane z ljudmi, ne zanemarjajo znanstvenega poslanstva". Med mnogoterimi nagradami in priznanji, ki jih je prejel, poleg častnega članstva v Slavističnem društvu Slovenije še zlasti izstopata častno občanstvo Občine Ravne na Koroškem (1979) in poimenovanje dotedanje Študijske knjižnice po njem (1983). Umrl je 21. februarja 1980 v Slovenj Gradcu – pokopan je na Prevaljah.
