Ravenčanka Tanja Turičnik živi polno življenje kljub slepoti

Njene težave z očmi so se začele že pri rojstvu, saj se je rodila s sivo mreno, kasneje se je pojavil še visok očesni pritisk. Po številnih operacijah je pri okoli osmih letih oslepela, na levo oko sploh ne vidi, na desno le obrise in razločuje svetlobo od teme. Od takrat slepota kroji njeno življenje, je pa tudi njen izziv, ki ga kljub številnim omejitvam uspešno premaguje. Pri tem ji s sofinanciranjem nakupov nekaterih pripomočkov pomagajo tudi v okviru dobrodelne akcije Tečem, da pomagam.

Nisem butasta, sem slepa

​Pravi, da se je na slepoto navadila, sprijaznila pa se vseeno ni povsem. Rada bi šla kdaj sama na sprehod ali v trgovino, ali pa ko kaj išče in tega ne najde, jo zelo jezi, da ne vidi. Še težje se sprijazni s tabuji, ki glede slepote veljajo med ljudmi. Ne mara, da se jim smili in da poskušajo narediti kaj namesto nje, še posebej, če gre za stvari, ki jim je kos. Še bolj pa jo moti, če kdo misli, da so slepi manj brihtni. "Včasih, ko greva z mamo na sprehod, jo kdo vpraša, kako sem. Jaz pa stojim poleg nje. Kot da ne bi znala govoriti ali da bi bila butasta, ne pa slepa," ugotavlja Tanja, ki ne mara, da jo ljudje pomilujejo. Vsak dan se trudi za svojo samostojnost, prilagaja se okoliščinam, brez slabe volje sprejema omejitve. "Včasih sem bila prestrašena, plašna, z odhodom na fakulteto se je to spremenilo. Postala sem bolj samozavestna, briga me, kaj si drugi mislijo o meni," pove Tanja, ki na šolske dni nima pretirano lepih spominov. "Počutila sem se stigmatizirano, saj sem pogosto slišala Tanja to ne zmore, to ne sme, tja ne more iti ... Na fakulteti mi pripada osebna asistentka, a je skoraj ne potrebujem, saj zmorem sama. Živim v študentskem naselju v Rožni dolini, do filozofske fakultete potrebujem približno dvajset minut. Starši so me pred vpisom na fakulteto vsak vikend v poletnih mesecih vozili v Ljubljano, da me je tiflopedagoginja naučila orientacije oziroma mi pokazala pot do fakultete. V prostorih šole se družim z ekipo prijateljev, petimi dekleti in fantom, skupaj gremo na kosilo, predavanja, klepetamo ...," je navdušena Tanja. Zaradi epidemije je od lanskega marca znova v Dobji vasi, a pravi, da študentskega življenja pretirano ne pogreša, saj so s prijatelji vsak dan v stiku preko spleta. "Delamo že načrte za letošnji dopust. Dvajsetega junija se dobimo v Ljubljani. Za nekaj dni bomo šli v Koper, kjer bomo najeli apartma, pa verjetno še v toplice."

Profesorji na fakulteti so z njo imeli malo dela, sledila je predavanjem, so ji pa omogočili gradivo, da si ga je poskenirala. "Ne želim privilegijev. Raje padem na izpitu, kot da mi nekdo da šest, ker ne vidim," pove Tanja, sicer zelo dobra učenka. V osnovni šoli in gimnaziji se je lahko pohvalila z odličnimi ocenami. Prav tako na fakulteti. "Čakata me še dva izpita, želim ju opraviti najboljše. Zelo sem usmerjena k uspehu, zavedam se, da to ni vedno dobro, a takšna sem." Letos zaključuje tretji letnik psihologije, jeseni se bo vpisala na magistrski študij. Zakaj prav psihologija, jo vprašamo? "Vsi doma so ekonomisti, ne vem, od kod to navdušenje. Želela sem sicer študirati medicino, a sem zaradi slepote iskala alternativo. Zanima me klinična psihologija, želim si delati na oddelku za motnje hranjenja, odvisnosti ..."

Rada ima adrenalin

V življenju jo veseli vse, kar je povezano z adrenalinom. Njen slogan je bolj je nevarno, bolj je fajn. Bila je na Planica zipline, a se ji je zdel spust prepočasen. Naslednji projekt, pravi, bo Olimpline v Črni na Koroškem. Želi si tudi skočiti s padalom in se povzpeti na Triglav. "Kondicije imam dovolj, saj s starši veliko hodimo. Morebiti bo vskočil prijatelj, ki je gorski vodnik, in organiziral turo zame," je navdušena Tanja, ki v prostem času piše poezijo in bere, zelo rada je tudi v naravi. Kot vsi slepi ljudje tudi ona upa, da bi nekoč morda znova videla. Medicina vsakodnevno napreduje, obstaja že bionsko oko, a je zelo drago. Morda kdaj v prihodnosti, razmišlja Tanja: "Do takrat pa je tako, kot je, in s tem je treba živeti in iti naprej." Po končanem študiju si želi ostati v Ljubljani, si tam poiskati službo in ustvariti družino.