Kot popoln vesoljni potop, ki si ga v najhujši nočni mori ne bi mogel zamisliti - v nerazpoznavno potopljeno vas je ugašala Črna na Koroškem, ki ji je brutalno odsekalo vsakršne povezave navzven in navznoter med posameznimi območji občine. Grozljivka, kakršne ne pomnijo niti starejši prebivalci, ki jih je v tej vasi na koncu Koroške veliko - večkrat pregovorno poimenovana kot vas na koncu sveta je to tudi postala. Potem ko so se včeraj sredi dneva katastrofalne razmere začele za spoznanje umirjati in ko vsaj ni več udarjalo z vsemi silami - rušilo mostove, spodjedalo ceste, odnašalo avtomobile kot za stavo, uničevalo domove in odsekalo infrastrukturo -, da so si lahko Črnjani oddahnili vsaj od najhujšega in se malenkost pomirili, za gasilce, vojake, policiste, civilno zaščito, predvsem pa za vse Korošce še kar ni hotelo biti olajšanja.

Ko se je zjasnilo v Črni in je Matvozov plaz nad Javorjem kazal zobe, a se ne zagrizel v vas, se je namreč drama preselila na Prevalje, kjer je začel groziti plaz v bližini Leka in se je del Prevaljčanov moral umakniti na varno iz svojih domov. V Črni so se prebivalci v tistem trenutku že lahko sprehodili do osnovnih živil, ki jih je vojska dostavljala s helikopterjem, saj so bile ceste iz vseh dolin neprevozne - kruh, vodo v prvi vrsti -, in panika, da ne bodo preživeli, se je umaknila občutku večje varnosti in zaščite tudi od drugod. Poskrbeli so tudi za oskrbo z zdravili, odprli lekarno, živil je zdaj dovolj. Od vsepovsod Črni že ponujajo vse možne oblike pomoči.

"Pobirali smo ljudi in si pomagali med sabo, da smo ušli"

"Grozno je, prvič v življenju me je strah, vse nam bo uničilo, ne vem, kaj naj sploh storimo, cel breg se bo zgrnil nad hišo," je bila obupana Katja Gole, ki živi v spodnjem Javorju, ko sem jo v petek že ob šestih zjutraj poklicala v Črno. To je bil zadnji stik in zadnji možni klic pred totalnim besnenjem, ki je sledilo, nato v Črni nihče več ni bil dosegljiv za klice, le reševalci, gasilci in civilni štab so lahko komunicirali prek UKV-povezav.

Spodnje Javorje si niti še ni opomoglo od zadnjih pretresljivih ujm, ko so še bolj silovito udarile nove - nepredstavljivo. V naslednjih urah so tako ostali povsem prepuščeni sebi, brez vsakršnih povezav, pretrgalo je kable, elektriko, sekalo je neizprosno, kot da se naznanja konec sveta. Šele včeraj je lahko Katja Gole opisala, kaj so preživeli v urah besnenja z neba. "Evakuirani smo v CUDV in niti ne vemo, kaj je ostalo od naše hiše, partner Matjaž je jokal, kot še ni nikoli v življenju. Mislim, da niti ni več varno, da živimo tukaj, če bomo lahko karkoli vzpostavili nazaj. Hodila sem od hiše do hiše, v celem spodnjem Javorju, pobirali smo ljudi in si pomagali med sabo, da smo ušli. Misliti si ne morete, kakšni složnost in solidarnost sta to bili," je razlagala, kako so se samoorganizirali, dobesedno vdrli v telovadnico osnovne šole kot v nekakšen azil pred begom, medtem ko je Javorski potok drl vsevprek - v center, proti Rudarjevem, ko je ob pritoku iz Pristave proti jezu razkazoval uničevalno (pre)moč. Bili so popolnoma sami, šele v soboto pozno popoldne je sploh pripeljal prvi helikopter, takrat se je čez Sleme prebila tudi županja Romana Lesjak. Še prej je v Ljubljani, kjer je obtičala, zalarmirala obrambnega ministra Marjana Šarca, naj svet za nacionalno varnost, ki bo zasedal, v prvi vrsti poskrbi za nacionalno varnost. V Črni je bil šele nedavno, ko je tja napotil vojsko, in tudi tokrat ni okleval in je reagiral - vojska si je takoj po klicu vendarle utrla pot v Črno.

Vzporedni svetovi preplahov

Pravzaprav sta se odvijali vzporednosti - na eni strani v vodovje ujeti ljudje, na drugi svojci, ki so klicali v prazno in pisali na vse možne konce -, kot bi bili na delu dve vrsti panike in brezupa. Vsaka minimalna vez in drobec informacij - zlasti v centru za obveščanje pa tudi v dežurni ambulanti oziroma pri reševalcih - sta bila oprijem, ko se ni dalo priti do celotne slike o situaciji, a hkrati je prav to ustvarjalo še večji preplah, saj v tej poplavi ni umanjkala niti poplava dezinformacij. Kot strela z jasnega je bilo po naključju možno sporočilo, ki nam ga je podala Nataša Napotnik iz Koprivne, ki je sicer poročala o popolnem razdejanju, a tudi mirila, da so ljudje po njeni vednosti na varnem. Naslednje ure so bile za prebivalce neznosen boj z naravo, za svojce in prijatelje drugod pa zaskrbljenost brez primere. Šele pozneje, ko so vzpostavili mobilno telefonijo in ko sta Javorski potok in Meža toliko upadla, da prvotno načrtovana evakuacija okoli 150 ljudi ni bila potrebna, so lahko pripovedovali, kaj so preživeli.

Naš fotograf Sašo Bizjak - znova je bil prvi časopisni fotograf, ki se je prebil na krizni teren kot prejšnji dan v Savinjski dolini - je med drugim posnel dva potapljajoča se avtomobila. Ko preživiš kaj takega, drugače pogledaš na stvar - sta le pločevina. "Ta dva avta si bomo zapomnili za večno, pa hvala bogu, da je samo to," je sklenila Klavdija Hribernik, potem ko sta njen oče in brat Damjan in Drago Pušnik ostala brez njiju. Prebivalci Pristave, centra, tudi Šmelca so morali zapuščati domove, v katere je pribijala voda. Nekaterim ni drlo le po kleteh in pritličju, ampak tudi višje v nadstropja; tako je po pričevanjih iz Pristave Ramiz Haznadar Nale, ki je sicer raznašalec časopisov, tudi Večera, na strehi hiše mahal proti helikopterju, da so ga pobrali. Pogrešanih, poškodovanih vsaj po prvih informacijah ni, čeprav je bilo, razumljivo, vmes veliko tesnobe, strahu, tudi pred najhujšim: ne le izgubo imetja, temveč življenja.