(DNEVNIK UNIČUJOČEGA VIKENDA) O, Črna, nesrečna moja draga vas domača

Ko se neprizanesljiva sobota preveša v nedeljo in pišem ta tekst, še vedno ne vem, če je z mojim očetom Rajkom v Podpeci v naši utapljajoči se Črni na Koroškem vse v redu. Verjamem in upam, da je, prepričujem se, da mora biti, zaupam lastni intuiciji, čeprav mi nanjo tu in tam potrka dvom. Strašljivo je in strah nas je. Nedolgo nazaj sem pisala o občutenju lastnega kraja in miselnemu postanku dodala čudovite fotografije dvorišča in središča, zdaj pa povsem nesluteno sesutje.

Medtem številnim ljudem, ki mi ves dan pošiljajo sporočila in se obračajo name, karseda mirno zagotavljam, da je z njihovimi svojci vse v redu. Zanašam se na informacije, ki mi jih nekako uspe pridobiti s terena, čeprav zaradi poplav vlada popolna komunikacijska blokada, zatrjujem, da so ljudje na varnem in oskrbljeni ter da v vasi ni bilo pogrešanih ali poškodovanih.

Stavim tudi na to, da so v Črni vedno vedeli drug za drugega in poskrbeli za sosede, znance, se varovali med seboj. A nevarnost preži, tveganje še ostaja, še posebej za vse, ki so starejši in šibkejšega zdravja ter čim prej že tudi potrebujejo zdravstveno oskrbo. Vedno več se jih je moralo brezupno vdati poskusu reševanja svojega doma in svoje hiše prepustiti usodi podivjanih vod in plazov, sami pa se umakniti v zasilna pribežališča.

Vedno se da in mora

Našo vas je brutalno odsekalo od preostalega sveta. Znotraj zalitega in plazovitega terena Črnjani bijejo vsak svoj kot tudi skupen spopad, da bi zavarovali sebe, družine, svoje imetje, svoj dom. Katastrofalni udarec je z vsakim odstiranjem razsežnosti vse bolj pretresljiv. Tragično, preveč tragično. Vse nedojemljive reči se zgodijo v enem zamahu - kot eksplozija, naš razum se na polno raztrešči, enostavno ni sposoben procesirati takih (raz)dejanj. Gledamo osuplo in nemočni.

Gasilci in vojaki tolčejo muke iz ure v uro, voda nadalje dere in gospodovalno zavzema prostore cest in hiš.

V petek, ko se je moja mama Romana, županja Črne, prebijala proti domu, jo je poplavno pustošenje zadržalo v Ljubljani. A vedela sem že takrat, da je nič ne more zadržati, da se bo na vsak način, če bo mogoče ali ne, dokopala do svoje Črne. Ko se ona odloči, je odločeno, nikoli ne sprejme pojasnjevanj, da se nečesa ne da. Vedno se da in vedno se mora, tak princip je očitno v vseh nas.

Obupana je bila; nič je ne frustrira bolj, kot če ni s svojimi občani in jim ne more pomagati. Vsakič je prva in z njimi v vsem: tudi v dobrem, najprej pa v slabem, nikoli ne okleva. Ni županja za rezanje trakov tik pred volitvami. To zapisujem kot objektivno dejstvo, ne subjektivno kot njena hči. Že v soboto zjutraj sem morala skleniti pakt s sabo: da v novinarskem pokrivanju tokrat moram omeniti tudi njo in na sploh preseči distanco v pokrivanju te občine, čeprav sicer ne poročam iz Črne in o Črni, ker je tako seveda edino profesionalno in etično prav. A izredne okoliščine terjajo izreden pristop: tokrat se je obrnilo, bilo je ravno nasprotno, mamo sem morala navajati, saj sicer ne bi bilo profesionalno in etično. Pisati o Črni brez nje preprosto ne bi bilo mogoče niti prav.

Številni, pa ne le iz Črne, so mi sporočali, da se bodo na to, da se bo ukrepanje in reševanje pričelo, zanesli šele, ko bo prišla županja. Ljudje so se medtem samoorganizirali, si pomagali, reševali, kar se je dalo, predvsem drug drugega. Kot hči bi mami preprečila, da se za vsako ceno pretolče skozi vode in plazove do svojih ljudi, skrbi me zanjo, a že kot novinarka ji ne bi: tudi sama sem hotela takoj v Črno in povsem jo razumem, da drugega izhoda sploh nima.

Ne da se prelisičiti narave

To je po mojem tudi edina politika za ljudi, v prid ljudi in v imenu ljudi - ne besed oglednikov po razdejanjih in ceremonij za razkazovanja, temveč konkretnih dejanj. Še nekaj je takih županov in politikov, k sreči. (Pre)več pa je takih, ki jih niti katastrofe apokaliptičnih dimenzij ne zadržijo, da jih ne bi izkoristili za demagogije in sprevržene medsebojne obračune, medtem ko v isti sapi stavijo na nujno enotnost. Gladko vseeno mi je (kot bi rekel Rajko), kake čevlje je kateri politik obul - čisti se pač niso povaljali v blatu. To je jasno vsakemu, ki danes premočen in blaten rešuje svoj dom, medtem ko nekateri, ki oblastno negujejo vzporedne svetove razkolov, vztrajajo v svojih balončkih, predvsem pa pri nagnusnih političnih obtožbah in oznakah, s katerimi brezsramno manipulirajo.

Res je: ne da se prelisičiti narave s členi zakona, kot je vehementno ugotavljal ljudski človek Janez Janša. A niti ljudi se ne da prelisičiti, nič več, preveč prestajajo in dajejo skozi. Že zdaj vedo in vidijo, kdo je z njimi zaradi njih, kdo pa se je prikradel le zaradi sebe. In ko opazujemo del še včeraj nepredstavljivega rušenja vsega sredi nekega poletja - javne in zasebne infrastrukture, ki nas bo premaknilo več desetletij nazaj (ali naprej v apokaliptično prihodnost, ki smo jo nejeverno opazovali na filmskih platnih) - so politična obmetavanja samo še bolj odvratna. A tudi: popolnoma nepomembna in daleč, res daleč od realnosti ljudi. Šele videli bomo, kako se bo odrezala vlada, prvi ukrepi morda nakazujejo pravo smer.

Prežalostne podobe trenutka, preobrata

S kolegi novinarji in fotoreporterji smo preletavali terene, ki so se sesuvali pred očmi, govorili z ljudmi po naših regijah, kjer so se spopadali z uničenjem od vode - mostovi so popadali, ceste so se lomile, ni elektrike, pitne vode, nikakršnih povezav, nekateri so že izgubili čisto vse, življenje se jim dobesedno sesuva. Vsak ima svojo zgodbo, vsaka je drugačna, kot je zaznala kolegica Rozmari Petek ob prebijanju v Savinjsko dolino skupaj s fotografom Sašom Bizjakom. Nekatere so tragične iz prve, druge bi to žal še utegnile postati. Morda zato ne moremo povsem zares misliti vseh dimenzij in razsežnosti, ki bodo še sledile, ker nam je to neke vrste obrambni mehanizem. Ker ne bi prenesli vsega naenkrat, gremo korak po koraku - od temeljne eksistence naprej in spet nazaj k njej, naposled le še hvaležni, da smo (še) živi.

Ko sem o svoji Črni sproti obveščala ljudi, kar sem lahko in kar je bilo v moji moči, sem prejela nešteto sporočil, ki so bili tudi klic obupa in upanja hkrati, urgentni klic na pomoč, a tudi moja dodatna odgovornost, da moram priskrbeti nadaljnje točne informacije in predvsem pomagati. Ljudje niso mogli priklicati svojih ljudi, dobiti trdnih zagotovil, da so res varni, videvali pa so le posamične posnetke in fotografije, ki so jih le še bolj plašili. Izredne razmere so tudi trenutek, ko je še bolj kot kadarkoli pomembna verodostojna informacija, pravo odmerjanje stvari, ki ne ustvarjajo dodatne panike.

Prežalostne podobe kriznega trenutka, preobrata, ki nas bo za večno zaznamoval in po katerem prav nič več ne bo isto.