(REPORTAŽA) Na obisku v Koroškem domu starostnikov v Črnečah: V prvi vrsti moramo biti človek

Po poplavnem uničenju smo obiskali Koroški dom starostnikov v Črnečah, ki ga poplave na srečo niso neposredno prizadele. Kaj o naravnih nesrečah menijo stanovalci? Kako je bilo včasih? Kaj je ob takšnih dogodkih najbolj pomembno? Vse sogovornike so nedavni dogodki prizadeli, a medtem ko so nekateri to spremljali po televiziji in brali novice, so se drugi morali umakniti iz svojega doma in zatočišče poiskati v Črnečah.

Solidarnost in uvidevnost do narave

"Seveda se me je dotaknilo. Če se me ne bi, bi bilo nekaj narobe," pravi stanovalka Jožica Heber, ki je sicer iz Medvod. Delala je v zdravstvenem domu, včasih pa je delovala tudi pri Rdečem križu. Da smo lahko v tej situaciji spoznali, kako dragocene so nekatere dobrine, da moramo do ljudi in narave biti bolj uvidevni, pravi. "Še ko časopisa ne dobimo v teh razmerah, nam je hudo. Kaj pa tisti, ki niso dobili kruha in vode po nekaj dni?" pravi stanovalka. "Pred dnevi me je poklicala kolegica iz Rdečega križa iz Metlike in vprašala, kako smo in če kaj potrebujemo. A veste, kako dober občutek je to?" pripoveduje. "V življenju je treba vlagati v ljudi, ne samo v infrastrukturo in materiale," meni. "Človek razmišlja o tem, kako bi ljudem, ki so izgubili dom, pomagal. Mi tukaj jim lahko pošljemo le dobre misli," pa pravi druga stanovalka Marija Ocepek, ki je otroštvo preživela v Dravogradu. "Človek vse življenje dela in vlaga v to, da si lahko nekaj zgradi, ustvari, nato pa se zgodi to," razlaga. "Da bi starejši ljudje ponovno nekaj zgradili, je težko. Nimaš niti moči," meni. Obstaja rek, ki pravi, da se moramo bolj bati vode kot ognja. "Ogenj lahko pogasiš, vode pa ne moreš ustaviti. Kar se znajde pred njo, gre," razlaga.

Začasni (morda celo stalni) dom

Koroški dom starostnikov je sprejel tudi nekaj ljudi iz Črne na Koroškem, ki so potrebovali oskrbo in streho nad glavo. Zakonca Elizabeta in Gabrijel Polanšek prihajata iz Koprivne, a sta morala dom zaradi poplav zapustiti. "Čeprav tega ne želiš, moraš razumeti, da ni varno," pravi Gabrijel. "Pod našim stanovanjskim blokom je odneslo cesto," pripoveduje. "Nismo mogli do hrane. Vedno sva imela zalogo, sedaj pa nič," razlaga. Kosilo so jima običajno dostavljali, zato nista toliko nakupovala. "Ni bilo niti elektrike, vode, nič," pravi. "Ni nehalo deževati, kar naenkrat je bila polna struga," pripoveduje. "Ne pomnim, da bi se kdaj kaj takšnega zgodilo. Čeprav jima je bilo težko zapustiti dom, sta vesela, da sta na varnem. "Pomembno je, da smo zdravi," pravi Elizabeta. Ali se bosta vrnila domov, ko bo varno, še ne vesta. Žena, ki si ni želela zapustiti doma, bi se rada vrnila, mož bi se rad vrnil. "Kaj pa, če se srečamo nekje na sredini? Kaj pa, če bi sedaj upoštevali moža, ker je on celo življenje vas?" se pošali socialna delavka, kar v trenutku iz vseh privabi smeh. Da je treba ob takšnih dogodkih videti tudi svetlo plat in se včasih pošaliti, pravita tudi zakonca.

Tega še niso videli

Vsak od njih je kakšno naravno nesrečo že doživel, a tako hudo še ni bilo, pravijo. "Doživela sem že potres. Tam nekje šestdesetega leta v Domžalah. Nekaj škode je naredil, a ne takšne, kot jo vidimo sedaj. Le nekaj dimnikov je padlo, nekaj sten popokalo. Strah je bil večji," razlaga Marija Ocepek, ki je bila takrat tam v službi v Tosami. "Je pa to strašen občutek, ko si tam in ne veš, kaj se bo zgodilo. Niti pomisliš ne, kaj se vse lahko zgodi," pripoveduje. "Kaj takšnega še nisem videla," pravi. Da tako še ni bilo, pravi tudi Emil Germadnik, ki so ga v dom evakuirali iz Črne na Koroškem. "Doma je ostala žena. Okoli hiše je zasulo centralno in garažo, v hišo pa ni prišlo," razlaga. Na pomoč so jim priskočili gasilci in vojaki. Poplave je sicer doživel že leta 1991, ko je bil voznik avtobusa, a niso bile tako obsežne. Da nam narava vrača, kar smo ji storili, pravi. "Koliko letal na dan vzleti, koliko avtomobilov vozi po cesti, koliko dreves je bilo posekanih," razlaga. "Včasih je bilo temno v gozdu, toliko dreves je bilo, sedaj pa iz ceste vidiš skozi gozd," pravi. Kaj pa je pomembno danes? "Čim več poštenosti, kulturnosti, solidarnosti," svetuje, opaža pa, da Slovenci še vedno znamo držati skupaj.

Požrtvovalnost osebja

Da je osebje vljudno in da jim v domu prav nič ne manjka, pravijo stanovalci. In ravno osebje je tisto, ki je poskrbelo, da stanovalci niso čutili pomanjkanja kadra, ko je ujma ostalim sodelavcem preprečila, da bi prišli v službo. Vsak od njih je poprijel za delo, ki ga morda v normalnih okoliščinah ne opravlja. Tako so tudi tisti, ki običajno skrbijo za papirologijo, priskočili na pomoč v kuhinjo. "Če ne bi imeli tako požrtvovalnega in srčnega osebja, ne vem, kako bi zvozili celotno situacijo," razlaga direktorica Katja Pavlinič Šoba. "Nismo bili poplavljeni, a smo imeli težave z dostopnostjo in kadrom. Tisti, ki so bili v četrtkovi nočni izmeni, so ostali kar do ponedeljka zjutraj," pravi. Brez pritoževanja so priskočili na pomoč, vsak je opravljal vse, kar je bilo potrebno. Na pomoč so jim priskočili tudi prostovoljci, nekateri tudi v času svojega dopusta, hkrati pa so na pomoč priskočili tudi lokalni kmetje. "Ob vsej tej nesreči in izrednih razmerah se je izkazalo, da ljudje v ključnih trenutkih znamo stopiti skupaj," pravi direktorica, ki je ponosna na vse zaposlene in prostovoljce, ki so v tej situaciji bili pripravljeni pomagati, oddelati kakšno uro več, postoriti kakšno delo več, zato da stanovalci niso bili prikrajšani. Upa, da bo država to prepoznala in sprejela zakonodajo, ki jim bo omogočala nagrajevanje vseh, ki so dali v tej situaciji vse od sebe, in da bodo lahko pomagali tudi tistim zaposlenim, ki so v tej ujmi utrpeli škodo.