Te dni lahko Radeljčani na lokalnih cestah vsak dan srečajo Rudija Fajmuta, stanovalca doma starejših občanov Hmelina, ki na invalidskem vozičku nabira kondicijo za svoj tradicionalni vzpon na bližnji mejni prehod z Avstrijo (Radelj). Leta 2013 je zaradi sladkorne bolezni izgubil nogo, nato so Prevaljčana sprejeli v radeljskem domu, že kmalu za tem pa ga je zagrabila želja po rekreaciji. Danes na svoj račun prejema številne spodbudne besede, sprva pa so mu njegov podvig na mejo odsvetovali.
Trenira že več kot 50 dni
"Seveda, vsak (zdravstveni) delavec se boji za svojega pacienta, stanovalca, a bil sem trmast in sem šel. Bog ne daj, da me kdaj prime postelja. To me je rešilo," je povedal. Na občasne bolečine v rokah se je postopoma navadil, tudi treninge primerno prilagaja - vedno začne na ravninah, potem ga zamikajo bližnji klanci -, nam je povedal 63-letnik. Aktualni datum njegovega vzpona in nato spusta z mejnega prehoda, ki ga bo letos zvozil že osmič, je za zdaj 19. junij, a pod pogojem, da mu bo ta dan služilo tudi vreme.
"Bog ne daj, da me kdaj prime postelja. To me je rešilo"
Ta teden trenira na polno, lažje treninge si obeta prihodnji teden, nam je razložil, ko smo ga zmotili med vožnjo od doma Hmelina do Vodnega parka. Lani je za podvig na mejo porabil pet ur, a pravi, da ni bil dovolj dobro pripravljen. Več kot 50 dni že trenira letos, v normalnih razmerah bi za pripravo potreboval manj, je priznal. Tako kot domala celemu svetu je letos tudi njemu načrte prekrižal koronavirus, ko je moral tako kot drugi stanovalci tudi po mesec dni preživljati izoliran, v svoji sobi. "Čas sem si krajšal s križankami, televizijo. Veliko so nas selili zaradi vseh con, nato smo se cepili. Sam nisem zbolel, za zdaj smo to prebrodili," je povedal.
Pomoči iz avtov si ne želi
Da si spremstva na svojih etapah ne želi, sploh pa ne v avtih, je opozoril. "To bi bilo ubijalsko, še bolj bi se 'zmatral' in ne bi vzdržal do vrha. Drugače je, če se kdo le pelje mimo, takrat z veseljem pozdravim, potrobim na svojo hupo. V skrajnem primeru imam telefon. Cesta na Radelj je kar zaguljena, višine ne obožujem preveč, a ko se peljem navzdol, je dosti globač," je povedal. V dolino po navadi pripelje v eni uri, s pomočjo njegove edine zavore - rok. Pa naj se to sliši še tako neverjetno, Rudi pravi, da je tako najpreprosteje zavirati, zavore njegovega vozička namreč že na ravnem ne primejo.
Voziček, danes z zavidljivo kilometrino, je prejel pred petimi leti v dobrodelni akciji, ki jo je začela družina Ternik. Še danes mu aluminijasti voziček rdeče barve dobro služi, pravi, za manjša popravila še zmeraj poskrbi sosed doma starostnikov Zlatko Ternik.
"A bo le danes šlo nazaj?" je na glas razmišljal pred napornim vzponom na klanec pri ribniku Reš. "Pa se v strmini pogosto ustavite?" smo ga še vprašali. "Na začetku sem se tudi po desetkrat. Obrnem se postrani in odpočijem, to ni tak problem. Ko se enkrat navadiš, gre," je povedal. Ko ga opazijo vozniki, se pogosto ustavijo in mu želijo pomagati. "Pomoč odklonim, ne bi prišel kam, če bi me vsak potiskal, vlekel. To da bi potreboval pomoč, še prehitro pride. Če si ne bi želel, se ne bi spuščal v to," razmišlja.
Rad ima Radlje
Zadovoljen je, da v Radljah ni dosti makadamskih cest. Ugotavlja, da je kraj od leta 2014, ko je prišel tja, invalidom vse prijaznejši. Ceste, pločniki so urejeni, a še vidi prostor za izboljšavo. Za nekatere invalide s slabšimi vozički so namreč lahko problematični robniki na pločnikih. Tudi sicer se je na bivanje na drugem koncu Koroške lepo navadil, priznava. "Zakaj bi silil nazaj na Prevalje, če mi je tu dobro. Tu so mi prvi ponudili prostor. V domu me znajo lepo pocartljati, zdaj, ko nabiram moč, mi kuharice pravijo, da ne smem jesti samo solate, ki jo redno uživam. Tako mi same dodajo še kakšen konček mesa. Z lepo besedo se da vse urediti," razmišlja.
Da mu redni treningi prijajo, dobro tudi vplivajo na njegovo zdravstveno stanje, saj sicer greši s hrano, priznava. "Zdaj ta mesec se sicer upiram pri hrani, a drugače ne gre, hitro bom pridobil nazaj." Za sladkorno boleznijo je zbolel pozno, 15 let živi z njo. "Začelo se je z opozorili, nato s tabletami, na koncu z inzulinom, ki se ga potem težko znebiš," priznava. "Z izgubo noge sem se verjetno sprijaznil še prehitro, ampak je šlo," je povedal. Marsikdo mu je po tem dejal, zakaj ni poskusil z zdravljenjem v tujini, da bi tam kaj rešili, a za to bi potreboval sredstva: "Zdaj je tako in s tem bomo šli naprej, iz leta v leto, mogoče pa se mi uspe z vozičkom odpeljati še do Prevalj."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
